Rastlinstvo in živalstvo
Škocjanske jame so že zelo dolgo znana in tudi raziskovana naravna znamenitost, ki so zaradi zelo razgibanega reliefa in izredno pestrega rastlinskega in živalskega sveta izjemen predel.
V udornih dolinah in okolici živijo redke in ogrožene vrste ptic, več vrst netopirjev, ohranjen je geomorfološko in mikroklimatsko pogojen izjemen ekosistem. V podzemlju pa najdemo več vrst jamskih živali, tako v kopnih kot tudi v vodnih delih jame.
Botanični opis Škocjanskih jam je v vodiču o tej naravni znamenitosti prispeval Marchesetti že 1887 leta. Fitogeografe so v globokih udornih dolinah presenečale številne vrste hladnejših, gorskih območij, medtem ko so v njihovi bližini opažali prav tako številne toploljubne, submediteranske vrste.
V območju regijskega parka uspevajo toploljubne rastline, značilnice submediteranskih travišč in grmišč: kraški gaber, skalni glavinec, zlatolaska, jesenski togobil, gladki naprstec, gorski kosmatinec, tommasinijev petoprstnik, razkrečena rutica idr.
V parku so nahajališča nekaterih endemičnih, redkih ali ogroženih vrst, ki so tudi v rdečem seznamu praprotnic in semenk Slovenije: bršljanov pojalnik (edino nahajališče), wettsteinova mrtva kopriva (eno izmed dveh nahajališč), justinova zvončica (klasično nahajališče), primorska preobjeda, resasti ožepek, rdečeplodni brin, pospichalova zlatica in žajbelj.
Izjemnost flore v Veliki dolini predstavlja pojavljanje rastlin, ki so ostanki (relikti) iz prejšnjih obdobji sorazmerno skupaj. Glacialni relikti (ostanki ledenodobne flore) kot so avrikelj, skorjasti kamnokreč, dvocvetna vijolica in skalna kernejevka, so skoncentrirani na dnu Udorne doline, tik nad ponorom Reke. Nekako 40 m višje, na stropu vhoda v Schmidlovo dvorano pa uspevajo termofilni relikti (ostanki toplejših obdobji) kot so venerini lasci, ostrolistni beluš, rdečeplodni brin in mahovna vrsta Tortella flavovirens. Pojavljanje tako nasprotujočih si reliktov skupaj je v naravi velika redkost.
Na vhodih jam (Schmidlova, Tominčeva jama) rastejo rastline, prilagojene na ekstremne svetlobne razmere. Med cvetnicami so najbolj značilne navadni bršljan, navadni zajčji lapuh, kljukastosemenska zvezdica in razrasla krišina. Med praprotmi opazimo rjavi sršaj in jelenov jezik. Najglobje v vhodne dele jam sežejo le nekateri mahovi in alge.
Med pticami v Veliki in Mali dolini najprej opazimo divje skalne golobe, ki se v jatah spreletavajo in gnezdijo pod samim stropom vhodnih jamskih dvoran. Prav tam pa gnezdi tudi kolonija manj poznanih planinskih hudournikov. Skalno ostenje udornic nudi občasen dom in gnezdišče veliki uharici, sokolu selcu in krokarju. Prepadne stene nudijo zimsko prebivališče, pisanemu, sicer alpskemu skalnemu plezalčku, ki med skalnimi razpokami stika za pajki in drobnimi nevretenčarji. Preplet pestrih habitatov v parku se kaže v prisotnosti številnih gozdnih in travniških vrst ptic. Tu lahko srečamo od vlagoljubnih vrst ptic dna udornic, kot je primer stržek do povsem toploljubnih vrst ptic, med njimi številnih strnadov, srakoperjev, škrjancev in drugih vrst ptic odprte krajine, katerih obstoj pa je danes zaradi hitrega zaraščanja nekoč golih kraških gričev močno ogrožen.
Med sesalci naključno lahko opazimo v jamah ali v krošnjah dreves polha, ki je dokaj pogost. Lisica in Jazbec pa imata svoje brloge v pobočjih Rečne soteske in potoka Sušica. Med netopirji omenimo dolgokrilega netopirja, katerega kolonija se seli med Škocjanskimi jamami in Predjamo ter dolgonogega netopirja, ki je tudi številen v Škocjanskih jamah. Obe koloniji sta nekoč šteli po 1000 osebkov!
Življenje v podzemlju
Tudi v podzemlju je nekaj prostora za življenje. To so špranje v skali, kraške podzemeljske jame, pa tesni a v neskončnost prepleteni prostorčki med zrni v pesku ali v produ. Vsi ti prostori so lahko kopni ali pa zaliti z vodo.
Kakšne so v podzemlju življenjske razmere?
V podzemlju je tema. Nihče nič ne vidi. A to ima še druge posledice: v podzemlju tudi ni zelenih rastlin, ki na površju proizvajajo organsko hrano. Hrana v podzemlje pride le v podobi organskih ostankov s površja, pa v majhnih obrokih. Podzemlje je torej zelo revno s hrano. A tako zaprt prostor ima tudi ugodno plat. Zmoten je predsodek, da je v jamah hladno; tam res ni poletja, a tudi ni zime, temperatura je ustaljena in povprečna. In zrak je stalno vlažen, kar je za živali ugodno.
In kdo, kaj v podzemlju živi?
Seveda je v podzemlju kar nekaj bakterij in glivic, ki so pač povsod, kjer je kaj organskega. Na račun teh, pa tudi samih organskih ostankov, živi kar nekaj skromnih, posebej prilagojenih živali. Tem so večinoma pokrneli nekoristni deli, kot so oči in telesna obarvanost. Povečala pa so se vohala, tipala in druga čutila, ki ne delajo s svetlobo. Tudi s tem v zvezi imajo prilagojene podzemeljske živali, rečemo jim troglobionti, večinoma podaljšane noge in tipalke. Nizka presnova in ustaljene življenske razmere omogočajo zelo počasno razmnoževanje in močno podaljšano življenjsko dobo. Tiste vrste, ki lahko živijo tudi na površju, ali pa se nujno selijo med obema okoljema (bodisi dnevno ali sezonsko), imenujemo troglofili.
Razmeram primerno je živalstvo v podzemlju seveda bistveno revnejše kot na površju. Če izvzamemo troglofilne vrste, kot so na primer netopirji, ki se prehranjujejo zunaj in v jamah le počivajo, so vse kopenske jamske živali drobne, redko dosežejo centimeter. Med njimi močno prevladujejo hroščki, kot so krešiči brezokci, pa mrharček drobnovratnik in njegovi še drobnejši sorodniki. Razmeroma veliko vrst zastopa v podzemlju pajke in paščipalce, eden od najpogosteje videnih troglobiontov pa je snežnobela jamska mokrica.
Podobno je v podzemeljskih vodah, le da tukaj živi kot troglobiont "orjaška" človeška ribica, ki lahko preseže 20 cm telesne dolžine. Sicer pa v vodah prednjačijo razni rakci. Potočni rak je le priložnostni pritepenec, veliko pa je milimetrskih ceponožcev, centimetrskih enakonožcev in postranic. Slepe postranice so najbolj pestra skupina, najmanjše vrste so pri dveh milimetrih, dvocentimetrske ali malo večje pa že delujejo kot skromni velikani.
V vstopnem delu reke Reke v Škocjanskih jamah najdemo v vodi črvičke maloščetincev, drobnih rakcev samookov, predvsem pa vodne ličinke številnih žuželk, zlasti enodnevnic in mušic trzač. Te živali izpodrivajo prave jamske živali. V nanosih in gvanu so pršice, skakači, troglofilni pajki in jamske kobilice. S precejanjem kapnice v vhodnih delih Škocjanskih jam so našli 23 vrst milimetrskih drobnih rakcev ceponožcev. Kieferjeva ali Škocjanska elafoidela je sploh poznana le od tod. Še za ostalih 5 je tu tipsko nahajališče. Človeška ribica je bila najdena v Mejamah, ki so prav na meji regijskega parka.
Na stenah v vhodnih delih jam pogosto lahko opazimo zobatega vrbovčka. Ta metulj iz družine sovk se v jame umakne pred sončno pripeko, v zimskih mesecih pa ostane vseskozi v jami. Tudi njim sorodni pedici so občasni prebivalci vhodnih delov jam.
Zemljepisne in zgodovinske razmere so nanesle, da so začeli podzemeljski živelj raziskovati prav na našem krasu, v širšem območju Postojne. Prvi znanstveno opisani troglobiont je bila leta 1758 človeška ribica, močeril, Proteus anguinus. Sledil je imenitni hrošček drobnovratnik, Leptodirus hochenwartii v letu 1832. Šele potem so se zvrstile najdbe tudi drugod. Danes pa vemo, da imamo v Sloveniji s približno 200 vrstami eno najbogatejših kopenskih jamskih favn, z 200 vodnimi vrstami pa daleč najbogatejšo vodno troglobiotsko favno na svetu – med podobno velikimi območji, seveda. Bomo znali to dediščino varovati?
Viri:
Slapnik, Rajko, 2002: Flora in favna, v monografiji Park Škocjanske jame, izdal Park Škocjanske jame, str.78-84
Sket, Boris 2005: Življenje v podzemlju, spremno besedilo v muzejski zbirki v Delezovi domačiji
Pipan, Tanja 2005: Podzemeljska favna Škocjanskih jam, spremno besedilo v muzejski zbirki v Delezovi domačiji