Naravna dediščina

Gre torej za vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo obstoja človeštva. Žal je bil v zadnjih stoletjih storjen velik greh naravi, ki se takrat še ni delila na dediščino in ostalo naravo. V mislih imam najpreprostejšo in univerzalno spoznanje in posledično življenje ameriških indijancev, ki so v vsakem dejanju videli posledico in v vsakem delu narave samega sebe. Delitev na kakršnokoli dediščino zanje ne bi bila (in tudi ni) logična. Naravna dediščina je sad kulturnega zorenja (odtujevanja od narave) človeštva , ki na določeni stopnji razvoja spozna svoje zablode in začne ceniti svoje korenine v naravi. V naši tako imenovani civilizacijski družbi se trudimo prodreti v delitev dediščine na enote, pod enote in dele pod enot. Vse to kaže na klic žejnega v puščavi, na brezizhodnost položaja na nerazumevanje bistva, ki je v kompleksnosti in skupni povezanosti vseh stvari na Zemlji. Zadnje čase smo zato uzakonili naravne vrednote, ki naj bi imele nekaj skupnega s t.i. človeškimi vrednotami, ki pa jih še vedno narobe interpretiramo. Povezanosti se izdvojeno enostavno ne da razložiti. Je pa to korak zavedanja, ki naj bi peljal do rešitve človeštva pred samouničenjem. Kvaliteta bivanja ( v čistem okolju, blizu naravi, proč od hrupa in emisij) postaja vse pomembnejša komponenta in ponekod celo že prestiž.

Regijski park Škocjanske jame leži na Matičnem (Klasičnem) krasu, kjer je doma tudi burja pa pršut in teran. Tukaj ime Kras pišemo z veliko začetnico in kraševci smo trdni ljudje. Pa naj to razume vsak kakor hoče. Kras je območje med Jadranskim morjem in delom celine kjer so raziskovalci prvič na svetu resno in strokovno začeli odkrivati in raziskovati kraške oblike, kraške jame in druge kraške pojave. Mednarodno uveljavljen izraz v krasoslovju za dolino - dolina ima verjetno svojo domovinsko pravico ravno v Škocjanskih dolinah (Velika in Mala dolina) preden reka Reka zadnjič ponikne v podzemlje. Kako le ne bi, saj so že od prazgodovine te kraje častili in jim posvečali posebno pozornost.

Škocjanske jame z okolico so bile leta 1986 vpisane v sezname svetovne dediščine, od 1999 v Ramsarska mokrišča in od 2003 na MAB območja vse pri Unescu, s čimer je tudi svetovna strokovna javnost priznala pomen tega območja kot edinstvenega. Kot tipično in najbolj značilno naravno kraško območje svetovnega pomena ga uvrščamo kot enega od biserov na planetu Zemlji. Zato ga je nujno, moralno in etično ohraniti našim zanamcem.

Prehod kameninske podlage iz flišne kamnine na apnenec, ki predstavlja kontaktni kras Škocjanske jame uvršča kot enkraten – šolski oz. klasični primer takega pojava.

Regijski park vključuje izredno značilno in v svetovnem merilu neponovljivo kraško pokrajino, ko je na enem mestu največ strnjenih naravnih vrednot oz. naravne dediščine v obliki kraških ali drugih pojavov in zanimivosti. Skupaj s spletom jam, udornih dolin in posameznih naravnih spomenikov tvori regijski park tipično kraško "arhitekturo". Enkratna zastopanost rastlinstva in živalstva, združenega v izjemnem sožitju na izredno majhnem področju pomeni, da je to območje biotsko kot tudi abiotsko zelo pestro in zato tudi zanimivo in hkrati ranljivo. Zato zaposleni v parku skupaj z domačini namenjamo našo pozornost predvsem ohranjanju naravnih ekosistemov in življenju ljudi v pristnem naravnem okolju.

Podobno kot pri doživljanju alpske idile med vršaci me vedno znova prevzamejo divjina in ogromne razsežnosti udornic, jamskih prostorov in sten; nežnost, vzdržljivost in nekakšna upornost venerinih laskov in jegliča; pa skrivnostnost, divjost in muhavost Reke in njenih pritokov (mag. D. Rojšek). Mogočnost narave, ki človeka opomni na njegovo majhnost in minljivost. Tukaj lahko razumemo zakaj so si včasih predstavljali, da so tod doma nadnaravne sile.

Škocjanske jame imajo izjemno razvejan sistem jamskih rovov, ki so dolgi 6.2 km, globina do najnižje točke znaša 223 m in so največji in najbolj znani naravni pojav Klasičnega krasa. Obsegajo 11 speleoloških objektov, ki so med seboj povezani z Reko ali z udornimi dolinami. Z menjavanjem ponorov v geološki preteklosti so na tem stiku pod podzemnimi votlinami nastale številne udorne doline. Velika in Mala dolina očarata vsakega obiskovalca s svojo globino 163 metrov in veliko pestrostjo rastlinstva in živalstva. Najlepši pogled na obe dolini z naravnim mostom in jamo, ki ju ločita, imenovano Miklov skedenj po raziskovalcu in domačinu Francu Cerkveniku - Miklu, je z razgledišča. Škocjanske jame so začetek podzemeljskega sistema jam z ogromno podzemno sotesko, številnimi jezeri in slapovi, ki skupaj z naravno tvorijo tudi dele kulturne dediščine. Višina soteske večkrat doseže čez 100 m. Škocjanske jame pa imajo tudi največjo jamsko dvorano v Evropi, katere prerez doseže ploščino 1.2 ha in izjemen volumen 2 mio m3. Značilnost Škocjanskih jam tvori tudi naravna dediščina različnih kapniških oblik med katerimi izstopajo Ponvice, ki jih je Pošta Slovenije upodobila na znamkah ter večji kapniki v Veliki dvorani ki jim s svojo mogočnostjo daje pečat Orjaški stalagmit. Reka teče pod zemljo skoraj 40 km daleč do izvirov Timave v Tržaškem zalivu in v podzemlju ljubosumno skriva nedvomno izjemno bogastvo naravne dediščine, ki ga je potrebno še odkriti in ovrednotiti.

Preden pa reka ponikne v jame je izdolbla 2,5 km dolgo površinsko, v apnenec vrezano sotesko na bregovih katere je nekoč stal grad Školj, danes pa bregove še vedno krasijo zanimive botanične in favnistične posebnosti.