Speleološko kartiranje izvira reke Kolpe v letu 2015

Izvir Kolpe je eden najzanimivejših kraških izvirov na svetu. Voda na površino priteče z globine več kot 154 metrov. Po nekaj več kot šestih metrih globine se izvir razdeli na dva dela, ki ju ločuje ogromna navpična stena. Prostor pod vodo je tako razdeljen na ločena pritočna rova. Šele z nadaljnjimi raziskavami bomo dokončno potrdili, ali se napajata iz enega ali dveh izvirov.
speleolosko kartiranje01
Izvir ponoči (A. Kovačević)

Glavna dejavnost, ki jo je Narodni park Risnjak izvedel v okviru projekta Škocjan-Risnjak, je bilo speleološko raziskovanje in topografsko snemanje izvira reke Kolpe. Na podlagi javnega razpisa je bilo za to nalogo izbrano društvo Dinaridi – Društvo za raziskovanje in snemanje kraških pojavov (Društvo za istraživanja i snimanja krških fenomena – DDISKF) iz Zagreba. DDISKF je že večkrat raziskoval izvir Kolpe. Njegov član Luigi Casati se je leta 2008 v okviru mednarodne potapljaške jamske odprave „Zrmanjin BUK '08“ v zahodnem pritočnem rovu potopil vse do globine 154 metrov, kar je do zdaj najgloblje raziskana točka. Takrat so bile izdelane tudi skice obeh pritočnih rovov, pri čemer so domnevali, da gre za dva ločena tokova oziroma da Kolpa nastane z združitvijo dveh podzemnih rek. Predpostavka je bila sprejeta, ker niso odkrili niti kanala med rovoma niti dvorane, v kateri bi se rova združila. Najverjetnejši razlog za to je da je bila voda med raziskovanjem zelo kalna, vidljivost pa slaba. 

speleolosko kartiranje02
Skica, izdelana med raziskovanjem leta 2008.


Terenski del


Osnovni pogoj za začetek raziskovanja so bile ugodne vremenske razmere. Toplo in deževno vreme ovira potop predvsem zaradi deroče in kalne vode, zato je moralo biti pred začetkom del vsaj deset dni stabilno in mrzlo vreme, da se je voda umirila in zbistrila. Člani DDISKF so terensko delo opravili med 3. in 9. januarjem 2015. Temperatura vode je bila 7° C, kolikor je v izviru tudi sicer med letom, vidljivost pa je bila precejšnja (8–10 metrov). Tako so bile v navedenem obdobju kljub nizkim zunanjim temperaturam razmere za raziskovanje izjemno ugodne in v okviru pričakovanj.

Na začetku je največ težav povzročal transport potapljaške opreme po zamrznjeni in spolzki stezi, ki vodi od Razlog, kjer so stanovali raziskovalci, do izvira. Kljub izjemnemu trudu prevoz s sankami ni uspel, zato so morali težko potapljaško opremo prenašati na hrbtu in rokah. Vsak dan so po potapljanju prazne potapljaške jeklenke nosili na polnjenje do Kuparov pod nadstreškom pri mostu, kjer je bil kompresor. 

speleolosko kartiranje03
Transport opreme iz Razlog (T. Kovačević)


Po prihodu na izvir so potapljači pripravili vse potrebno za začetek del. Oba rova so opremili z vrvmi. Nato so s potapljanjem določili mesta za centriranje plovcev, nanje pa so privezali stometrske vrvi kot vertikalne osi, ki so zagotavljale natančno in točno topografsko snemanje. Vrv so do 50 metrov globine označili na vsakih 5 metrov, do 100 metrov pa na vsakih 10 metrov. 

speleolosko kartiranje04
speleolosko kartiranje05
Priprave pred potopom (T. Kovačević)

speleolosko kartiranje06
Jamski potapljač, potop (G. Polić)

speleolosko kartiranje07
Topografsko snemanje pod vodo (G. Polić)


Globino so merili s štirimi računalniki (risar je imel dva) in označeno navpično speljano vrvjo. Natančnost širine profila je bila določena z meritvami, izvedenimi z decimalnim, 30 metrov dolgim merilnim trakom, ki sta ga dva potapljača vlekla od vrvi proti odmerjeni točki azimuta na steni rova. 

speleolosko kartiranje08
Jamski potapljač ob navpično speljani vrvi nad oznako globine 35 metrov. V ozadju je deblo, ki sega od 52 do 33 metrov globine. Vrv je fiksna točka. En potapljač beleži in riše vse podrobnosti: azimut na točke na steni rova na isti globini kot druga dva potapljača, ki z merilno vrvico merita razdalje od vrvi.


Med raziskovanjem se je pojavilo nekaj težav, zaradi slabših razmer pa se je potapljanje nekajkrat končalo pred načrtovanim rokom. Tretji dan raziskovanja so kljub slabšim razmeram za delo in manjšim težavam prišli do pomembnega podatka: v vzhodnem (večjem) rovu so na 50 metrih globine odkrili prvo večjo kamnito vodoravno površino (stopnica prvo dno!), na kateri se je nabrala velika količina vej in kamenja. Na njej je tudi obležalo preostalih petdeset metrov vrvi. Rov se od kamnite stopnice strmo spušča naprej v globino, pri čemer kmalu ostro zavije proti jugozahodu (azimut 208 °). 

speleolosko kartiranje09
Kamnita stopnica – prvo dno v „vzhodnem lijaku“; veje in kamenje na 60 metrih globine (G. Polić)


REZULTATI IN UGOTOVITVE

Po obsežnem terenskem delu, ki ga je izvedla ekipa jamskih potapljačev iz društva DDISKF na izviru reke Kolpe od 3. do 9. januarja 2015, je mogoče z gotovostjo potrditi, da je izdelan natančen prikaz izvira Kolpe do globine 65 metrov. Oba rova sta bila natančno topografsko posneta in dokumentirana z velikim številom fotografij in video posnetkov. Raziskava je podlaga, ki jo je treba v prihodnosti nadgraditi z jamskimi potopi pod globino 65 metrov. 

speleolosko kartiranje10
Tloris izvira

speleolosko kartiranje11
speleolosko kartiranje12
Profilni prikaz izvira do globine 65 metrov


Vsi dosedanji raziskovalci so bili na dobri poti. Vsi načrti oziroma skice so si precej podobni. Razlikujejo se samo po širini in obliki kanala pod globino 30 metrov. Verjetno se zaradi slabe vidljivosti, velike količine vode in hitrega toka pri prejšnjih raziskovanjih niso videle nasprotne stene rovov, zato so bile dimenzije zgolj ocenjene. Glavni cilj vseh prejšnjih raziskovanj je bil doseči čim večjo globino, manj pomembno pa je bilo zagotavljanje trdnih kazalnikov in natančno merjenje s fotografskimi dokazi. Nekateri so že prej domnevali, da se rova na določeni globini združita, na podlagi te raziskave pa je to mogoče tudi skoraj z gotovostjo trditi. Zelo verjetno je, da se na globini pod 65 metri vzhodni (veliki) rov, ki se strmo spusti, združi z zahodnim (malim) rovom, kjer se razširita v prostrano dvorano, iz katere se je po enem zoženem rovu mogoče spustiti do globine (za zdaj) 154 metrov. 

speleolosko kartiranje13
Profil izvira, na katerem je prikazana možnost združitve rovov.


Vsi dosedanji raziskovalci omenjajo številna debla, ki so se zagozdila v rovih, ter nakopičene veje, zaradi katerih je bilo potapljanje zelo oteženo in ki pomenijo veliko nevarnost za potapljače. Potapljač se lahko zaplete v veje ali pa se premakne deblo in ga povleče v globino, kar ima lahko tragične posledice. To je bilo potrjeno tudi med zadnjim potopom. Razvejano osrednje deblo je bilo zagozdeno nad daljšim, večjim in debelejšim deblom, ki se je premaknilo, ko se ga je potapljač nežno dotaknil s plavutkami. Deblo se je nato potopilo mimo drugega potapljača, ki je ravno takrat vpisoval podatke. Sprejeta je bila odločitev, da se potapljanje obvezno prekine ter da se vsi prihodnji potopi izvedejo in dovoljenja za nadaljnje raziskovanje izdajo šele po čiščenju obeh rovov, v katerih se je nabrala velika količina debel in vej. K takemu stanju je prispeval tudi katastrofalen žledolom lani pozimi, ko je bilo podrtih skoraj 50 % bukovih dreves v bližini izvira Kolpe in okolici. Na okoliških hudournikih, ki se stekajo neposredno v izvir, so opazili veliko debel, nekatera so za zdaj še delno v vodi, kmalu pa bodo končala v globinah izvira. Nepopravljiva škoda bi bila, če ne bi pravočasno ukrepali in rešili tega vokliškega izvira , ki je zelo redek kraški pojav na svetovni ravni.

Raziskovalci predlagajo, naj se ta del dejavnosti izvede v sodelovanju s pristojnimi institucijami, kot so Hrvatske vode in Evropska unija, vse dejavnosti pa naj izvedejo usposobljeni jamski potapljači in osebje NP Risnjak.

speleolosko kartiranje14
Potopljena razvejana debla so jamskim potapljačem povzročala hude težave (G. Polić)


Spletni piškotki

Spletno mesto park-skocjanske-jame.si za svoje delovanje uporablja piškotke. Prosimo označite, za katere dovolite hranjenje (O piškotkih)