Zanimivosti

Po njem teče reka, ki pred Cerkvenikovim mostom zavije proti SZ in nadaljuje pot po Hankejevem kanalu. Gre za okoli 3,5 km dolg, 10 do 60 m širok in prek 140 metrov visok podzemni kanal, ki so ga raziskali že ob koncu 19. stoletja. Na nekaterih mestih se razširi v ogromne podzemne dvorane. Največja med njimi je Martelova dvorana, ki s prostornino 2,2 milijona m3 velja za največjo doslej odkrito podzemno dvorano v Sloveniji in eno večjih na svetu sploh. Zanimivo je, da se tako prostoren podzemni kanjon konča z dokaj majhnim sifonom, ki ob večjih nalivih zunaj jame ne zmore prevajati velikanske količine vode, ki vteka v jamo, in povzroči zastajanje vode ter visoke poplave, ki lahko presežejo tudi več kot 100 m višine.

Homerjeva pesnitev opisuje predstave starih Grkov o podzemlju, po katerih so bila vrata v kraljestvo senc ognjeniki in votline. Pred vstopom v onostranstvo Odisej opravi pitno in žgalno daritev podzemnim božanstvom, Hadesu in Persefoni. Homerjev ep, eden najstarejših ohranjenih spisov, ustreza času prve polovice 8. stoletja pred našim štetjem, vendar se naslanja na še starejše tradicije. Iz tega časa so tudi najdbe iz Mušje jame pri Škocjanu. V tem 50 m globokem breznu so arheologi odkrili prek 600 kovinskih predmetov iz obdobja med 12. do 8. stoletjem pr. n. št. Naselji v Škocjanu ter Gradišču, predvsem pa številna grobišča in druge bogate arheološke najdbe dokazujejo, da je imel ta prostor v 1. tisočletju pred štetjem izjemen pomen. Ta se najbolj izraža v Mušji jami. Ožgani razlomljeni predmeti, povečini orožje in živalske kosti iz brezna pričajo, da so v pozni bronasti dobi nad jamo potekali obredi darovanja božanstvom najverjetneje podobni tistim, ki jih opisuje Homer v zgornjem odlomku. Po najdbah sodeč, so v to kultno središče romali iz več sto kilometrov oddaljenih krajev, iz območij Italije, Alp, Panonske nižine, Balkana in Grčije. Stiki z oddaljenimi regijami se odražajo tudi v skupnosti Škocjana, ki izstopa iz istodobne družbe po svojem izjemnem bogastvu in izraziti družbeni hierarhiji. Veličastni vhodi v podzemlje in dramatični prizori vstopa vodá v mračni svet onostranstva so že pred tremi tisočletji dajali Škocjanu veliko simbolno religiozno moč in ga izoblikovali v kultno prizorišče, ki mu težko najdemo primerjave tako na območju Slovenije kot daleč naokrog.

Zaradi posebnih mikroklimatskih razmer se je v Veliki in Mali dolini razvil izjemen ekosistem. Tako na primer eden blizu drugega uspevajo alpski (npr. avrikelj) in sredozemski predstavniki (npr. praprot venerini lasci), kar je v naravi izjemna redkost. To je mogoče zaradi narave rastišč alpskih predstavnikov, ki poraščajo skale na osojnem delu dolin, kjer tudi poleti le redko posije sonce in ostaja hladno vse leto. Le v teh razmerah so te rastline dovolj konkurenčne, da se ohranijo. Predstavniki sredozemskih rastlin se v nasprotju z alpskimi ohranijo le tam kjer temperature ne padejo pod ledišče. In to je mogoče prav na stropu Šmidlove dvorane, kjer zaradi jamskega zraka temperature tudi pozimi ne padejo pod ledišče.

Udorni dolini ter ponori v Škocjanskih jamah so bili omenjani že v antiki in označeni na zemljevidih iz 16. stoletja, opisal jih je Valvasor (1689), obiskovali pa so jih popotniki v 18. stoletju. Tako imamo zapis o obisku francoskega slikarja Cassasa poleti leta 1782, ki je Reko in udorne doline tudi upodobil na platnu. Knjigo obiskovalcev so uvedli daljnjega leta 1819, vzpodbudo obiskom pa je pomenila pot speljana na dno Velike doline leta 1823. Kot začetek pravega turizma lahko štejemo leto 1884, ko je Primorska sekcija Nemško-avstrijskega planinskega društva vzela jame v zakup in uredila vodeni turistični obisk. Iz zapisov Schmidla iz leta 1853 beremo, da je bilo le okoli 150 obiskovalcev na leto. V začetku 20. stoletja imamo zapise o številu obiskovalcev glede na prodane karte; leta 1903 je bilo 2230 obiskovalcev, dve leti kasneje že 3013.