Interaktivna karta

2. Udornica Risnik

T: +386 (0)31 522 785, +386 (0)41 498 103 (JD Gregor Žiberna Divača);
W: http://www.divaska-jama.info/
E: #EM#64687462776e67296268676a4c6967797172733d7a7062#EM#
FB: Jamarsko društvo Gregor Žiberna Divača

Slabih 500 m južno od železniške postaje v Divači se odpira slikovita udornica Risnik. Obod ima nepravilno obliko, premer je do 250 m. Dno udornice je precej uravnano, proti obodu se dvigujejo melišča, ki 34 m nad dnom, v nadmorski višini 400 m, preidejo v 30-45 m visoke prepadne skalne stene. Njen nastanek je povezan z nekdanjim potekom podzemskih tokov reke Reke, ki zdaj teče zelo blizu udornice, vendar precej globlje.

Ogledi: Udornica leži na robu Divače ob poti Divača-Lokev in je obenem vključena v krasoslovno naravoslovno učno pot Divaški kras, katere ogled je lahko voden. Po predhodni najavi vodenja izvaja divaško jamarsko društvo.

Zapis je pripravljen na podlagi internetnih virov in avtoriziran s strani društva.

3. Soteska Reke

Reka je pred vstopom v Škocjanske jame ustvarila tri kilometre dolgo slikovito sotesko, ki se prične med Škofljami in Vremskim Britofom. Sprva plitva dolina se poglobi v ozko sotesko s skoraj sto metrov visokimi prepadnimi stenami. Soteska naj bi nastala s podiranjem stropa nad jamskimi rovi. Po njej vodi urejena planinska pot.

Ogledi: Na dvourno markirano pot se lahko podamo iz Matavuna preko Škocjana in Betanje do Reke in ob njej do Škofeljskega mostu ali obratno. Za vse ljubitelje športnega ribolova je na dveh kilometrih Reke med Fevžnarjevim jezom in Cerkvenikovim mlinom v Vremski dolini na voljo muharski revir, kjer je ribolov dovoljen po načelu Ujemi in Spusti. V tem delu je Reka še posebej veličastna in bogata z vsemi vrstami postrvi. Za dodatne informacije in prodajna mesta ribolovnih dovolilnic: E: #EM#7268606a776e67637a7c7062626c206d796266617d7677576b70757732737b6b#EM# ; W: http://www.rd-bistrica.si/

Zapis je delo upravljavca parka.

4. Padež

Padež je levi pritok Reke, ki se je s svojim porečjem globoko zajedel v Brkine. Izrazito mozaična pokrajina ponuja dom številnim živalskim in rastlinskim vrstam. Gozdove sestavlja pretežno listopadna termofilna vegetacija gradna, belega gabra in bukve. Izsekane gozden površine so spremenjene v pašnike in travnike, površine pa so ločene z mejicami in suhozidi. V tej dokaj neokrnjeni dolini je bilo opaženo veliko število ogroženih in redkih vrst metuljev. Vzdolž potoka Padež je življenjski utrip dopolnjujejo posamezne osamljene kmetije.

Ogledi: V dolino Padeža se zavije iz regionalne ceste Ribnica–Divača pri vasi Buje. Če ne zavijete niti za Suhorje niti za Kozjane, se boste znašli na vstopu v mirno in precej odmaknjeno dolino Padeža, ki v strmih pobočjih številnih pritokov in obcestnih jasah ponuja veliko mirnih kotičkov za popolno sprostitev.

Zapis je delo upravljavca parka ter na podlagi okoljskega poročila državnega lokacijskega načrta za ureditev oskrbe s pitno vodo slovenske Istre in zalednega kraškega območja.

5. Vremščica (lep razgled)

W: http://www.hribi.net/gora/vremscica/26/571

Vremščica je visoka kraška planota (1027 m), ki se razteza med Senožečami, Divačo in Pivko oziroma Košano. Domačini uporabljajo zanjo dve imeni: Gora in Vremščica. Znana je kot staro pašno območje, posebej primerno za ovce. Na vrhu stoji cerkev sv. Urbana, zaščitnika pastirjev. Obenem Vremščica gosti Center za sonaravno rekultiviranje Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani. V prostrani dolini med Vremščico in sosednjo Slatno poleti deluje tudi sirarna. Predvsem južno pobočje in planotast svet na vrhu poraščajo izjemno pestri suhi kraški travniki. Posebno v maju in juniju so travniki polni cvetja, med katerimi izstopajo ilirski meček, narcisa, gorska logarica, navadna in velelistna potonika, justinova in marchesettijeva zvončnica.

Ogledi: Na Vremščico lahko pridemo iz več strani po lahkih označenih poteh, med drugim iz Senožeč, Volč, Famelj, Gornjih Ležeč ali kar iz Matavuna. Pohod na vrh je zanimiv v vseh letnih časih, čeprav velja izpostaviti pozno pomladne cvetoče travnike.Vsako prvo nedeljo po 19. maju je ob 16.00 v cerkvici sv. Urbana sveta maša, enako prvo nedeljo v septembru ob 15.00.

Zapis je pripravljen na podlagi internetnih virov in avtoriziran s strani upravljavca.

6. Dolina Posrtvice

Še ena v nizu odmaknjenih, spokojnih dolin v porečju Reke, je tista ob potoku Posrtev. Tudi ta se, tako kot Padež, globoko zajeda v flišnate Brkine. Neokrnjena narava in svežina vode daje dolini poseben čar. Dolina je prepletena s potmi, ki so primerne za sprehode ali kolesarjenje.

Ogledi: V dolino Posrtvice se najlažje pride iz Ilirske Bistrice, iz katere na cesti proti Podgradu zavijemo proti Zarečju. Ob vstopu v osrednji del doline nas pričakata Ekološko turistična kmetija Peternelj ter Turistična kmetija in domačija Bubec. Lahko obiščete tudi domačega vrbopletarja, ki vam bo prikazal izdelovanje košar iz vrbovih vej.

Zapis je pripravljen na podlagi internetnih virov in avtoriziran s strani upravljavca.

7. Jezero Mola

Jezero Mola (tudi Molja) je umetno jezero na potoku Molja v bližini brkinskih naselij Harije in Soze pri Ilirski Bistrici. Jezero je nastalo leta 1979 z zajezitvijo potoka. Prvobitna namembnost jezera je uravnavanje vodostaja Reke v sušnih mesecih, pa tudi zaščita pred poplavami. Dolgo je približno 4,5 kilometre in v številnih odmaknjenih kotičkih v neokrnjeni naravi nudi prekrasen oddih.

Ogledi: Jezero ponuja edinstven in razburljiv ribolov krapov, amurjev, ščuk in smučev. Za lov po načelu Ujemi in Spusti je na jezeru urejenih petnajst ribolovnih mest. Za dodatne informacije in prodajna mesta ribolovnih dovolilnic: E: #EM#7268606a776e67637a7c7062626c206d796266617d7677576b70757732737b6b#EM# ; W: http://www.rd-bistrica.si/

Zapis je pripravljen na podlagi internetnih virov in avtoriziran s strani upravljavca.

8. Jezero Klivnik

Akumulacijsko jezero Klivnik se nahaja v Občini Ilirska Bistrica med vasmi Tominje, Zalči, Podbeže in Zajelšje. Zgrajeno je bilo leta 1987. Nastalo je za jezom na potoku Klivnik. Namen zajetja je bogatenje nizkih pretokov in zadrževanje visokih voda (visokovodna zaščita). V jezeru vzrejajo ribe, dovoljen je tudi športni ribolov.

Ogledi: Jezero navdušuje s čudovito naravo in ponuja ulove trofejnih smučev ter vseh vrst postrvi. Za dodatne informacije in prodajna mesta ribolovnih dovolilnic: E: #EM#7268606a776e67637a7c7062626c206d796266617d7677576b70757732737b6b#EM# ; W: http://www.rd-bistrica.si/

Zapis je pripravljen na podlagi internetnih virov in avtoriziran s strani upravljavca.

9. Podtaborska stena

Nad vasjo Podtabor, se na prehodu med apnencem in flišem dviga mogočna stena. Je previsna in močno sigasta tektonska stena. Predstavlja nariv krednih apnencev. Tektonika se izraža z mnogimi prelomi v različnih smereh, mogoče je opaziti tudi fosile. Vas je zaradi lege zaščitena pred burjo in ima toplejše podnebje, tako da v njej uspevajo celo fige. Med vasjo in steno je vtisnjena stara vojaška pot, ki skozi predor vodi do Ratečevega brda. Pred luknjo v steni so dobro vidni ostanki stare utrdbe Podtaborski grad, o kateri je Valvasor zapisal: » V skalo gre velika luknja, v kateri je razsežen prostor in razni od naravne roke zgrajeni oboki. Spredaj pa je zidana stena in stopnice, ki so jih človeške roke v skalo vsekale, da moreš gor. Ljudje iz okolice vzdržujejo tam vedno stražnika, ki mu pravijo gvardijan, ker imajo svoje najboljše stvari gori in ker je kraj tik ob meji, a tu se često mude razni razbojniki in podobna roparska sodrga.«

Ogledi: Do Podtaborske stene, izpod katere izvira očarljiv potok Podstenjšek, ki se v zgornjem delu pretaka preko številnih lehnjakovih pregrad, pridemo iz različnih strani. Najbolj enostavno je vas Podtabor s steno v ozadju najti iz odcepa na cesti Ilirska Bistrica– Šembije.

Zapis je pripravljen na podlagi internetnih virov in avtoriziran s strani upravljavca.

10. Fosilni plaz v Ilirski Bistrici (lep razgled)

Ilirskobistriški fosilni plaz je največji znani plaz v Sloveniji. Sprožil se je pred približno ena do dvema milijonoma let na območju med Ilirsko Bistrico in Volovjo rebrijo. Gre za rotacijski plaz izjemnih razsežnosti. Zdrsnil je rob Snežniške planote površine približno 20 km², debeline med 200 in 250 m in prostornine okoli 5 km³. Plaz je leta 2011 odkril geolog Ladislav Placer. Ker je rotacijski plaz dobro ohranjen in je med največjimi na svetu, predstavlja vrhunsko geološko in geomorfološko naravno dediščino svetovnega formata.

Ogledi: Razgled z Volovje rebri oziroma katerega od sosednjih vrhov na slikovitem slemenu nad Ilirsko Bistrico omogoča občutenje izrednih dimenzij plazu.

Zapis je pripravljen na podlagi internetnih virov.

11. Izvir Sušca

T: +386 (0)41 307 354, +386 (0)51 674 352;
E: #EM#74606c69652b75666260646a4c6462666262797239777f646c6b73787d336d76#EM#(Občina Ilirska Bistrica)

Sušec je slikovit kraški izvir v apniških stenah, pada v skočilnikih in manjših slapovih. Pojavi se le ob večjih deževjih, medtem ko v sušnem obdobju presahne. Ko je vode dovolj, se iz strme stene zliva vodna pahljača enega lepših slapov, zelena podlaga maha in belina razpenjene vode pa mu dajeta posebno milino. Njegovo posebnost še bolj poudari redka pojavnost.

Ogledi: V starem delu Ilirske Bistrice, Guranji kraj, se proti slapu odcepi skrita stezica, za katero je najboljše vprašati kar domačine.

Zapis je pripravljen na podlagi internetnih virov in avtoriziran s strani upravljavca.

12. Kozlek (lep razgled)

W: http://www.hribi.net/izlet/jablanica_koca_na_kozleku_/26/819/1454

Kozlek (997 m) je eden od markantnih vrhov kraškega roba snežniškega pogorja nad zgornjim tokom Reke, imenovanim Podgora. Čudovite jase na severni strani ter veličasten pogled na širšo okolico, vključno s Kvarnerskim zalivom, ga postavljajo na seznam pomembnejših destinacij nedeljskih izletov.

Ogledi: Na Kozlek vodi manj zahtevna markirana pot s severne strani z Vrbiške ravni ter nekoliko bolj zahtevna pot po južnem pobočju med vasema Vrbica in Jablanica. Slednja vas pripelje mimo ruševin nekdanje cerkve in razvalin gradu do sedla med Kozlekom in Gradiščem (874 m). Na slednjem so vidni ostanki nekdaj verjetno zajetnega obzidja prazgodovinskega gradišča, s katerega se odpira prekrasen pogled na Kočanijo, zaključni del Podgore. Iz Gradišča sledi še vzpon na Kozlek, tik pod vrhom pa je koča, ki je odprta ob nedeljah od 1. maja do 15. oktobra. Postrežejo s hladnimi pijačami in toplimi napitki.

Zapis je pripravljen na podlagi internetnih virov in avtoriziran s strani upravljavca.

13. Dleto

Ozka, z gozdom poraščena dolina povirnega dela Reke-Velike vode je od nekdaj priljubljena izletniška točka, zlasti za prirejanje piknikov v poletnem času, saj je zaradi bližine vode ozračje prijetno hladno. Na desetine potokov se v Dletu steka v glavno odvodnico, ki seže tudi na hrvaško stran. Pokrajino prekriva mešan listnat gozd, v katerem prevladuje bukev.

Ogledi: Sama dolina je primeren kraj za sprehode ob reki, kolesarjenje, v bližini pa je urejeno tudi vzletišče za jadralne padalce. Ta odročen kraj, proč od civilizacije, boste našli, če kilometer ven iz Zabič proti Novokračinam pred vzponom zavijete levo na stransko makadamsko cesto. Medved v teh krajih ni naključje.

Zapis je pripravljen na podlagi internetnih virov in avtoriziran s strani upravljavca.

14. Snežnik (lep razgled)

W: http://www.hribi.net/gora/sneznik/26/127

Snežnik je široka, velika kraška planota (85 km²), ki proti severozahodu preide v Javornike, proti jugovzhodu v Gorski kotar, na severozahodni meji na Zgornjo Pivko, na jugozahodu na dolino Reke, na vzhodu na Babno polje in Loško dolino. Površje je močno zakraselo, prevladuje kredni apnenec, na vrhu Snežnika je precej jurskega apnenca, ki se pojavlja tudi na območju Gomanc. Prevladujejo višine 800–1400 m, osrednja gmota Snežnika z Velikim Snežnikom (1796 m) in Malim Snežnikom (1694 m) se vzpenja višje. Z vrha Snežnika je zares veličasten razgled. Proti severovzhodu so Kočevski Rog, Gorjanci, Medvednica, Ivanščica; na vzhodu vidimo Klek; proti jugovzhodu seže pogled prek Male Kapele in Gorskega Kotarja s Snježnikom in Risnjakom na Kvarnerski zaliv s Krkom in Cresom; na jugu se prek Snežniškega pogorja, doline reke Reke in Brkinov vidi celotna Istra z Učko; na jugozahodu se dviga Slavnik; na zahodu se vidijo na obzorju Dolomiti, Karnijske in Ziljske Alpe, Julijske Alpe s Triglavom, pred njimi pa Trnovski gozd, Vremščica, Nanos in Javorniki; na severu je širok razgled od Karavank prek Kamniških Alp do Pohorja, v bližini pa Loška dolina, Cerkniško jezero, Cerknica z Slivnico ter Bloška polica. V zadnji ledeni dobi je dele Snežnika zajela poledenitev. Snežnik je znan po zanimivi flori, ki je v fitogeografsko in ekološko izredno pestra. Na njem uspeva več v Sloveniji redkih ali celo samo na Snežnik omejenih rastlin ter ekološko in floristično zelo različne rastlinske združbe. Še do nedavnega so predel nad Ilirsko Bistrico poraščali številni kraški travniki z najbolj značilno združbo nizkega šaša in skalnega glavinca (Carici humilis-Centaureetum rupestris), ki so nastali po izkrčenju rastišč malega jesena, črnega gabra in puhastega hrasta (Fraxino orni-Ostryetum, Seslerio autumnalis-Ostryetum in Ostryo-Quercetum pubescentis). Ti se dandanes zaradi postopnega opuščanja paše in košnje žal prehitro zaraščajo. Nad njimi se razprostirajo obsežni jelovo-bukovi gozdovi v dinarski obliki (Omphalodo-Fagetum), v številnih depresijah, kjer prihaja do temperaturnega obrata, pa prevladuje združba smreke z modrim kosteničevjem (Lonicero caeruleae-Piceetum) ali s tevjem (Hacquetio-Piceetum). Pogorje Snežnika je poznano tudi po bogatem živalstvu. Težko dostopni in dokaj neokrnjeni gozdovi dajejo življenjski prostor številnim živalskim vrstam, med njimi trem največjim plenilcem, in sicer medvedu (Ursus arctos), volku (Canis lupus) in risu (Lynx lynx).
Ogledi: Snežnik se skriva v širnih snežniških gozdovih, v njegovo bližino vodijo le makadamske ceste ali gozdne poti. Najlažji dostop je skozi Ilirsko Bistrico in čez Sviščake.
Koča Draga Karolina na Velikem Snežniku je od 1. maja do 31. julija in od 1. septembra do 31. oktobra odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih, pozimi pa le, če dopuščajo vremenski pogoji. Od 1. avgusta do 1. septembra je koča odprta vsak dan. Predvsem v zimskem času priporočamo, da se o odprtosti prej prepričate pri oskrbniku. Oskrbnik tudi naproša, da se večje skupine napovedo vnaprej.

Zapis je pripravljen na podlagi internetnih virov in avtoriziran s strani upravljavca.

1. Sviščaki

W: http://www.sviscaki.com/; http://www.hribi.net/izlet/sviscaki_sneznik_pes_pot/26/127/952

Sviščaki so počitniško naselje v osrčju Snežniških gozdov. Ležijo na nadmorski višini 1242 metrov in so dostopni ob vsakem letnem času. So prostor za vaš nemoten pogovor z naravo. So izhodišče za vzpon na Snežnik (1796m).

Ogledi: Na Sviščakih obratuje planinski dom s ponudbo domačih jedi, poskrbljeno pa je tudi za nekaj malega prenočišč. Na Sviščakih se tudi začne in konča 4 kilometrska gozdna učna pot, označena z markacijami v obliki medvedje šape. Na njej se seznanite s favno in floro snežniških gozdov, z biotsko pestrostjo kraške vode, pa z Grdo Drago, eno najlepših kraško ledeniških globeli na Snežniku. Če pa mate na voljo le pol ure, se sprehodite po označeni poti Pogled na Snežnik, na koncu katere se vam bo slednji pokazal v vsej svoji lepoti.

Zapis je pripravljen na podlagi internetnih virov in z vednostjo ZGO Postojna.

Kulturne znamenitosti

1. Škrateljnova domačija, Kraška cesta 26, Divača

T: +386 (0)5 7310 949; E: #EM#6d72646a446e6f69677d6f606d237d66#EM#; W: http://www.muzejdivaca.si/

Škrateljnova domačija stoji v središču Divače in predstavlja čudovit primer tradicionalne kraške arhitekture. Leta 1992 je bila razglašena za etnološki spomenik. Do izgradnje južne železnice od Dunaja do Trsta leta 1857 in železnice do Pulja leta 1876 je služila kot furmansko gostišče s prenočišči, nato pa je počasi začela propadati. Po celoviti obnovi leta 2010 je v njej dobil prostor Muzej slovenskih filmskih igralcev.

Ogledi: Vsak dan razen ponedeljka in četrtka (maj – sept.: 11 – 18; okt. – april: 10 – 17), zaprto: 1. in 2. januar, Velika noč, 27. april, 1. maj, 1. november, 24., 25., 26. in 31. december.

Zapis je pripravljen na podlagi internetnih virov in avtoriziran s strani upravljavca domačije.

2. Železniška postaja Divača

Razvoj Divače je tesno povezan z (Južno) železnico, ki je vplivala na preobrazbo majhne vasi v pomembno železniško križišče. Na železniški postaji v Divači je moč videti kar nekaj zanimivih objektov, ki so nastali ob izgradnji železniške proge v 19. stol. Postajo sestavlja 11 stavb, ki so delno ali v celoti zgrajene iz klesanega kamenja, verjetno iz repenskega apnenca. Na železniški postaji je na ogled tudi muzejska parna lokomotiva. 17-metrska klasična lokomotiva je bila izdelana leta 1922, tovor pa je z največjo hitrostjo 50 km/h vlekla na istrski progi, zadnjič 4. maja 1977. Takrat je bilo konec parne vleke. Obnovljena je bila leta 2005.

Ogledi: Postajo, ki je v državni lasti, si lahko ogledate kadarkoli.

Zapis je povzet po Štok (2009).

3. Vodni zbiralnik Južne železnice, t. i. »cesarska štjrna«, Divača

Pod Avstro-Ogrsko je bila leta 1857 zgrajena 577,2 km dolga Južna železnica Dunaj-Trst. Pri njeni izgradnji so na kraški planoti naleteli na problem kraških vrtač, uval in dolin ter preskrbe z vodo, ki je bila nujna za pogon parnih lokomotiv. Tako so nedaleč od železniške postaje v Divači zgradili enega od dveh vodnih zbiralnikov obzidanih s klesanim kamenjem s kapaciteto do 545 m3 v katera so zajeli izvir pitne vode. Odtod je tekla voda po 38 km dolgem vodovodu do železniških postaj Divača, Sežana in Prosek. Danes je divaški vodni zbiralnik tehniški spomenik in del vodne učne poti Divaški prag.

Ogledi: Možen je ogled zunanjosti vodnega zbiralnika. Do njega se pride mimo nekdanje policijske postaje. Objekt je v državni lasti.

Zapis je pripravljen na podlagi internetnih virov.

4. Kal pri Vrabcih, Dane pri Divači

7. Kačiška ledenica, Pared

Ledenice so podzemni objekti v katerih so še v prvi polovici 20. stol. hranili led. Predstavljajo posebno poglavje nepremične kulturne dediščine Krasa, Brkinov in Trnovskega gozda in so tesno povezane z gospodarskim razvojem Trsta v 18. in 19. stol. Najbolj znana daleč na okoli je, kot spomenik zaščitena, »Kačiška ledenica«, ki sodi v tip ledenic namenjenih shranjevanju ledu za prodajo. To drugo največjo ledenico v Evropi, ki se nahaja na višini 450 merov, je dal okrog leta 1860 postaviti neapeljski trgovec z živili Amodeo Theres, ki je imel v Trstu svoje ladje s katerimi je prevažal živila v Egipt za shranjevanje katerih pa je potreboval veliko ledu. Svojemu inženirju je dal nalogo, da poišče primerno lokacijo, ki jo je ta zbral v Paredu glede na stalen dotok hladnega vetra iz snežniške smeri, bližino ceste Trst-Bazovica-Lokev-Divača-Postojna, kraški svet z obilico kamenja in vrtač za zidavo in s toplotno inverzijo ter bližino vodnatih Brkinov. Ledenico je zgradil skupaj s finančno podporo grofice Karoline Mercandil iz Dunaja. Zgradili so jo v naravni vrtači, jo obzidali, pri čemer so zaradi boljše trdnosti zidu spodaj v zidovju izdelali štiri kamnite vence, in ledenico pokrili z dvojno slamnato, kasneje korčno streho ravne in stožčaste oblike, ki je pripomogla k boljši izolaciji zoper visoke temperature poletnih dni. Sredi ledenice je še ohranjen monumentalen steber, ki je podpiral streho. Ledenica je bila 20 m široka in preko 10 m globoka. Njena kapaciteta je bila 2000 ton ledu. Za pridobivanje ledu so od Kačič do Dan zgradili kilometer dolg vodovod, ki se je napajal iz okoliških studencev. V sosednji vrtači pa so vodo zbirali v cisterni, ki so jo zgradili v ta namen. Led so sekali tudi iz sedmih kalov v bližini Pareda in Dan ter ga še dodatno kupovali. V notranjost so dostopali s pomočjo lojtric in v ledenico spuščali na kocke zrezan led. Med nje so posuvali listje, da se nebi sprijele. Vrh so pokrili z metrom in pol debelo plastjo slame in tako zagotovili ustrezno izolacijo ledu, da je zdržal do konca poletja. Vrata ledenice so zaprli 15. marca. Iz nje so led vlekli s škripci in ga zgodaj zjutraj vozili z vozovi v Trst. Začetek in konec trgovanja z ledom so vsako leto obeležili s slavjem. Vsakega 6. maja so prvi vozovi peljali led v Trst. Kolona je včasih štela tudi 60 voz. To je bil velik praznik. Prihod ledu v Trst je obenem pomenil prihod bližajočega poletja. Ob izpraznitvi ledenice so pripravili likof s pojedino in plesom. Ocenjuje se, da je ledenica včasih zaposlovala kar 200 ljudi in je kot taka predstavljala pomembno gospodarsko dejavnost na tem območju. Amodeo pa ledu ni uporabljal le za svoja živila, ki jih je s svojimi ladjami izvažal v Egipt, ampak ga je tudi prodajal. Največji odjemalci ledenice so bili tržaška ribarnica, bolnica in pivovarna Dreher, ki je bila takrat ena največjih pivovaren na avstro-ogrskem. Ledenica je prenehala delovati leta 1907, ko so se uveljavili hladilniki na amonijak. Danes je v zasebni lasti.

Ogledi: Dostop do ledenice ni ustrezno urejen. Ogledate si jo lahko le na lastno odgovornost.

Zapis je pripravljen na podlagi povzetka lastnice, ki ga je obenem avtorizirala.

8. Belajeva domačija 1839 s kraškim zeliščnim vrtom, Kačiče 13

T: +386 (0)41 697 737; E: #EM#696f646c4467636b69636f7d65237d66#EM#; W: http://www.belajevi.si; FB: belajeva domačija

Doživite pristno izkušnjo življenjskega utripa ljudi z obrobja Parka Škocjanske jame pred dobrimi 170 leti. Obiščite domačijo iz prve polovice 19. stoletja, ki edina na tem območju ponuja ogled ohranjene kulturne dediščine in kraškega zeliščnega vrta na enem mestu. Tu domuje že šesta od skupno devetih generacij Belajevih. Nekdaj je bila to domačija največjih kmetov v vasi. Ukvarjali so se s sadjarstvom in krčmarstvom. Svoje pridelke so vozili tudi v bližnji Trst. Priznanje Cesarskega kraljevskega kmetijskega društva iz leta 1898 priča o, za tisto obdobje, zelo naprednem kmetovanju. Iz datacij na vhodnih portalih stavb je lepo viden razvoj in postopen stavbni razcvet domačije od 1839 do 1900. Od glavnega vhoda se odpira z kamnitim suhim zidom obzidano peščeno dvorišče, borjač, ki je bil nekdaj osrednji prostor za opravljanje kmečkih opravil. Danes je ta prijeten ambient namenjen počitku in osvežitvi obiskovalcev pod latnikom ter opazovanju kmečkih lastovk, ki poleti gnezdijo na domačiji. Le-ta je bila zgodaj preskrbljena z vodo iz lastnega vodnjaka, štirne, kar je bilo na sušnem Krasu izjemnega pomena in prej redkost kot pravilo. Poslopja na posesti so orientirana tako, da se večino dneva spogledujejo s soncem in ščitijo dvorišče pred močno burjo. Posebnost je s kamnitimi tlakovci, škrlami, tlakovana črna kuhinja v »stari hiši« z izzidanim delom, spahnjenco, in odprtim ognjiščem. V prvotni podobi je ohranjena krušna peč. Zagotovo vas bo presenetila višina vrat v notranjosti prostorov ter drugi izvorno ohranjeni arhitekturni in etnološki detajli (oprema, orodje), ki spominjajo na življenje, delo in kulturo prebivalcev krajine, kjer apnenčast kraški svet prehaja v flišnate Brkine.

Na domačiji smo uredili ogledni zeliščni vrt in Vas vabimo, da se sprehodite med živopisanimi barvami in zapeljivimi vonjavami okoli 130 zdravilnih rastlin, začimbnic in drugih rastlin na več kot 500 m2 urejenega zeliščnega vrta. Sadna drevesa ter visok kamnit suhi zid okoli vrta nudijo zavetje bujnim rastlinam in prenočišče raznovrstnim prebivalcem vrta. Posedite lahko pod krošnjo mlade češnje ali latnikom vinske trte in si odpočijte ob pogledu na prekrasno zakladnico narave. Bolj vedoželjni se lahko seznanite z osnovami sonaravnega kmetovanja, ki ga prakticirajo na domačiji ali si ogledate zasebno zeliščno zbirko in knjižnico.
Po ogledu vas čaka še razvajanje brbončic z okusnimi zeliščnimi napitki.

Doživljajski turizem: 24 ur na kraški domačiji z zeliščnim vrtom, »počivalnice« za kolesarje in pohodnike, ABC o uporabi zelišč, otroški kuhinjski kotiček…

Ogledi: Pri Belajevih si lahko ogledate kraško domačijo z obzidanim dvoriščem iz prve polovice 19. stol., zeliščni vrt z več kot 130 različnih zdravilnih zelišč, začimbnic in drugih rastlin, črno kuhinjo in etnološko zbirko, opremo za žganjekuho ter gnezdišče kmečkih lastovk v času, ko ne gnezdijo. Ogledi domačije in zeliščnega vrta so od maja do polovice oktobra možni od srede do nedelje med 8.00 in 12.00 ter 15.00 in 19.00, ostale dni pa po predhodnem dogovoru. Ravno tako je obvezna predhodna najava za skupine nad 10 oseb.

Zapis je pripravila lastnica.

9. Podružnična cerkev Marijinega rojstva, Kačiče

T: +386 (0)5 767 00 43 (Župnijski urad Lokev, Lokev 121)

Najstarejše letnice, ki jih najdemo v kačiški podružnični cerkvi, segajo v 17. stoletje. Vse kaže, da je bilo takrat v cerkvici največ narejenega, čeprav prezbiterij z gotskimi rebri namiguje na čas pred tem. Cerkev obdaja značilno kraško kamnito zidovje. Zadnje predelave so bile napravljene v času Jožefa II., kar potrjuje letnica 1784 na zvoniku "na preslico". V ta čas sodi še lopa pred glavnim vhodom. Cerkev ima tri oltarje. Stranska dva sta posvečena sv. Sebastijanu, zavetniku zoper kužne bolezni, in sv. Urbanu, zavetniku vinogradov. V letih 1788 in 1800 je v teh krajih divjala kuga, zaradi katere je v župniji umrlo več kot sto ljudi. Preživeli domačini so se zaobljubili, da bodo romali v zahvalo vsako leto na kvatrno soboto v juniju k Materi božji v Kačičah. Sv. Urban na drugem stranskem oltarju, pa spominja na čase, ko je bilo okrog cerkve veliko vinogradov. Te je uničila trtna uš. Na glavnem oltarju najdemo kip Marije z Jezusom, ki je bil narejen v prejšnjem stoletju v Münchnu, v Kačičah pa je bil blagoslovljen in postavljen na veliki šmaren leta 1890. Cerkvica je ena izmed številnih slovenskih Marijinih romarskih cerkev.

Ogledi: Ogled notranjosti cerkve je mogoč v času bogoslužja. Za skupine pa tudi kadarkoli po dogovoru z župnijskim uradom.

Zapis je pripravljen na podlagi internetnih virov in dogovorom z župnikom.

10. Kažipot pri Kaliči, Matavun

Kažipot iz 19. stol. stoji na križišču stare poti, ki pelje iz Matavuna in se tu razcepi v dvoje poti proti Dolnjim Ležečam in Lokvi. Tako je na eni stranici nad puščico vklesan napis PER (C)ORGNAL(E), ki nakazuje smer proti Lokvi, na drugi pa napis PER LESHEZHE, ki nakazuje smer proti Dolnjim Ležečam.

Ogledi: Kažipot bomo našli, če se bomo peš ali s kolesom podali po stari poti od Matavuna do Dolnjih Ležeč. Nahaja se na trasi Kolesarske poti po parku.

Zapis je delo upravljavca parka.

11. Spahnjenca Pr Vncki, Matavun 10

T: +386 (0)41 275 715 (Hostel Škrla, Matavun 10)

Spomeniško zaščitena Vnckva domačija jamskih vodnikov, ki je svoj obstoj začela pred 19. stol. in dobila današnjo obliko po letu 1911, je primer avtohtonega kmečkega stavbarstva vzhodnega dela Divaškega pragu, ki danes živi svoje novo življenje kot hostel. Izvorno je bilo poslopje skrajno levo v pritličju štala, v etaži skedenj. Desno je sledila temu prislonjena stanovanjska hiša z za okoliške vasi edinim ohranjenim, izpahnjenim ognjiščem, in v kateri so se bivanjski prostori nahajali zgolj v pritličju, kar je bila netipična (morda starejša) prostorska razporeditev. Pod hišo je bila vkopana zidana klet. Še bolj proti desni se je nahajal ločen hlev za prašiče, med njim in stanovanjsko hišo pa je kraljeval vodnjak (štjrna). Celoto je zaključeval obzidan zunanji življenjski prostor (borjač). Tako domovanje je bilo prilagojeno kmetijstvu (živinoreji in poljedelstvu) in srce za tukajšnje kraje pogoste majhne kmetije s ca. 10 ha zemljišč. Na domačiji priporočamo ogled omenjenega izpahnjenega ognjišča ali spahnjence. Gre za bivalni kuhinji dozidan prostor z odprtim ognjiščem, velikokrat tudi krušno pečjo in svinjskim kotlom, ki ga je moč najti v kmečkem stavbarstvu 19. stol. na Goriškem, Krasu in v Istri. Na tukajšnji domačiji je bilo v rabi do 20. let 20. stol.

Ogledi: Ogled spahnjence je mogoč, ko je odprt hostel. Zunaj sezone je zaželena predhodna najava.

Zapis je delo upravljavca parka.

12. Škrlata kritina Pr Betanci, Betanja 2

T: +386 (0)5 763 30 06, +386 (0)41 345 877; E: #EM#707360667064686461496d666d646221737e7f#EM#; W: www.prbetanci.si

Betančeva domačija je kulturni spomenik, ki s svojo genezo začne v 17. stol. o čemer priča okno z letnico 1605. Ker se pri hiši pravi »Pr Betanci«, ustno izročilo pravi, da je bila to prva domačija v vasi, ki slednji da ime. Dostop na njeno dvorišče (borjač) zapira kamnit zid s portalom (kalono). Manjša stanovanjska enota ob poti je najnižja in krita z dvokapno korčno streho. Osrednji del, ki je najstarejši je krit z dvokapno skrlasto streho. Končna enota je izvorno bilo gospodarsko poslopje z dvokapno korčno streho. Nekoč naseljena kmetija, je leta 2007 obnovljena odprla vrata kot turistična kmetija z gostilno in namestitvenimi kapacitetami. Posebno zanimiva je zaradi omenjene kraške skrlate strehe, ki je bila v primerjavi s slamnato trajnejša in ognjevarna ter odporna za sunke burje. Ker tehta skoraj 20 ton zahteva masivno leseno konstrukcijo in trdne podporne zidove. Zaradi legendarnega pomanjkanja lesa na Krasu, je kamnita streha predstavljala nadstandard in se je praviloma pojavljala na strehah premožnejših stanovanjskih hiš.

Ogledi: Skrlata streha je najlepše vidna iz obzidja cerkve sv. Kancijana in tovarišev v Škocjanu.

Zapis je delo upravljavca parka.

13. Ruševine mlina v Dolu, Betanja

Iz Betanje se pot spusti do reke Reke, ki je včasih živela posebno življenje. Kraški človek je ob Veliki vodi postavil mline in žage ter dolino pred ponorom poimenoval Dolina mlinov. Drugi od ponora je, na desnem bregu v rokavu speljanem za jezom v Malnih, še do sredine 20. stoletja delujoč mlin iz 19. stoletja, ki ga je nazadnje imela v najemu in potem v lasti družina Žnidarčič iz Betanje. Celoten kompleks je bil sestavljen iz mlina (4 pari kamnov in 6 gonilnih koles), preko brvi povezanem s poslopjem s stopami za ječmen, hleva za krmljenje in počitek živine, ki je pripeljala žito v mlin (nar. mišnik), ter mlinarjeve domačije sestavljene iz štirih stavb (gospodarsko in stanovanjsko poslopje, svinjak, hlev za konje). Čeprav je bil mlin eden večjih v Vremski dolini, je bil glavni vir zaslužka družine še vedno kmetijstvo. Mlin je popolnoma prenehal z delom leta 1954. Družina je domačijo zapustila ob veliki povodnji leta 1965. Od celotnega kompleksa so ostali le nekateri zidovi.

Ogledi: Ruševine mlina se nahajajo ob planinski poti po soteski Reke. Dostop je mogoč le peš.

Zapis je delo upravljavca parka.

14. Pr Nanetovh, Matavun 8

T: +386 (0)5 708 21 04; E: #EM#696f646c4475756d267a63#EM#, W: www.hisa-odlicnosti-bok.si

Hiša je kulturni spomenik državnega pomena, ki zagotovo sega v leto 1819, lahko je pa tudi starejša. Prvi znani lastnik je bil od 40. let 19. stoletja Franc Josip Mahorčič (1817-1883), sin nakelskega župana Josipa Mahorčiča po katerem je od 1819 poimenovana Mahorčičeva jama. V tej hiši je imel prvo gostilno njegov sin Aleksander (1849-1907) z ženo Marijo Dobrovoljny. Po smrti moža, je žena prodala domačijo sorodnici Julijani Mahorčič, poročeni Gombač – »Janezvi« iz Matavuna, ki jo je kupila za enega od svojih sinov, Ivana Gombača (1847-1907). Slednji je z ženo Marijo (»Marico«;1884-1972), hčerjo župana Ivana Dujca z Loke pri Zavrhku, in hčerjo Ano Marijo (»Ankico«; 1913-2001) od leta 1912 nadaljeval z gostilniško obrtjo ter začel z oddajanjem sob zlasti tržaškim letoviščarjem. Tu so v tem času občasno preživljale tudi različne okoliške družine, saj je bilo prostora na pretek. Pred letom 1926 je bil v poslopju za hišo, ki slovi po kamnitem ganku, nekaj časa sedež Občine Naklo, ki je takrat bila ena največjih občin na Krasu. Med obema svetovnima vojnama je objekt kratek čas služil kot sanatorij za pljučne bolnike. Po drugi svetovni vojni je bila gostilna sprva v najemu gostinskega podjetja Risnik iz Divače (HTG Sežana), kasneje pa jo je vzel v najem Franc Gombač iz Naklega. V tem obdobju so na dvorišču predvajali filme potujočega kina, prirejali plese in ljudske igre, okoliški možakarji so strastno balinali in kartali. Med šolskim letom so tu prenočevale učiteljice, ki so poučevale v osnovni šoli v Škocjanu, ki je delovala od 1845 do 1962. Gostilno so po naročilu inšpekcije zaradi dotrajanosti leta 1967 zaprli. Kljub zaprtju gostilne, je v hiši do svoje smrti (leta 2001), prebivala gospa Ankica. Leta 2006 je poslopje kupil Park Škocjanske jame, Slovenija in v njej uredil zgledno prenovljen promocijsko-kongresni center, ki blesti v restavriranih in rekonstruiranih opleskih.

Ogledi: Ogledi hiše in razstavnega prostora so mogoči ob predhodni najavi. V poslopju s kamnitim gankom so danes urejeni Apartmaji Žnidarčič.

Zapis je delo upravljavca parka.

15. Rudnik na Kozari, Matavun

Med starejšimi domačini se je ohranil spomin na žilo črnega premoga na Kozari, ki da bi se jo dalo izkoriščati. Najbližji sosed Slavko Žnidarčič se na tem mestu iz otroštva spominja 150 m dolgega rova, ki so ga potem zasuli, v katerem se je na lastne oči sam prepričal o dejanskem obstoju žil črnega premoga v Matavunu. Po njegovem mnenju so v tem rovu premog za lastne potrebe kopali okoliški kovači.

Ogledi: Nekdanji vhod v rudnik se nahaja na poti od informacijskega centra do Mahorčičeve in Mariničeve jame.

Zapis je pripravljen na podlagi razgovora z vaščani.

16. Cerkvica sv. Helene, Gradišče pri Divači

T: +386 (0)5 767 00 43 (Župnijski urad Lokev, Lokev 121); W: 3d posnetki

Gotsko-renesančna cerkev s freskami prihoda svetih treh kraljev in pasijonskim ciklom iz konca 15. stoletja na ladijskih stenah. Delo delavnice Janeza iz Kastava, ki je poslikala bolj znano hrastoveljsko cerkev. Po mnenju strokovnjakov poslikava v Gradišču predstavlja vrh slikarskega ustvarjanja te lokalne istrske skupine, ki se tu vizualno povsem približa svojemu kulturnemu prostoru.

Ogledi: Po dogovoru z župnijskim uradom.

Zapis je pripravljen na podlagi virov, ki jih hrani PŠJ, in v dogovoru z župnikom.

17. Grad Školj ali Neukoffel, Famlje pri Divači (lep razgled)

Srednjeveški grad, ki poleg premskega velja za najbolj ohranjen srednjeveški grajski kompleks v dolini Reke. Njegovo upodobitev najdemo v Slavi vojvodine Kranjske, ko je na njem domoval avstrijski državni provincialni uradnik baron Rosetti, ki je bil poročen z baronico Petači (ital. Petazzi).
Ogledi: Grad je zaprt za oglede. Možen je sprehod po okolici v sklopu sprehoda po markirani planinski poti Betanja – Škoflje. Obiskovalce se naproša, da upoštevajo naravovarstveni režim vedenja v mirnih conah.

Zapis je pripravljen na podlagi virov, ki jih hrani PŠJ.

18. Ruševine Dujčevega mlina, Škoflje

T: + 386 (0)5 762 53 05 (Dujčeva domačija, Škoflje 33)

77-letni lastnik tega mlina Rudi Dujc, ki je umrl leta 1986, je bil zadnji aktivni mlinar na reki Reki, saj je po potrebi še vedno mlel za najbližjo okolico. Po njegovi pripovedi je bil ta mlin, ki se nam je do danes ohranil v ruševinah, star nekaj sto let. Leta 1890 je mlin pogorel, nakar so ga obnovili. Zadnjo adaptacijo mlina je leta 1921 opravil oče zadnjega mlinarja Jakob Dujc. Mlinu je leta 1932 visoka voda odnesla slamnato streho, ki so jo nato nadomestili s korci. Voda speljana po mlinščici je padala na štiri mlinska kolesa z lopaticami v cementnih koritih, ki so poganjala štiri pare mlinskih kamnov. Dva para sta služila za mletje bele moke, dva para pa za ostalo moko. V manjši zgradbi poleg mlina je imela prostor luščilnica za ječmen. V nekdanji mlinarjevi domačiji v vasi je danes urejena turistična kmetija s hrano in prenočišči. Če so pred letom 1930 ljudje sami prinašali žito v mlin, pa je v naslednjih letih za razvažanje po okoliških vaseh poskrbela mlinarjeva družina. Mlin je med NOB mlel tudi za partizane. Zanimivo, da je za zaščitnika tega mlina veljal sv. Kancijan.

Ogledi: Če sledite oznakam za kamp in postajališče za avtodome, se boste skozi vas spustili na poplavno ravnico na robu katere se nahajajo ruševine Dujčevega mlina.

Zapis je povzet po Habe (1990).

19. Rudniški rov in šaht pri ribiški koči ter šaht pri upravi vremskega rudnika, Famlje

T: +386 (0)31 817 676; E: #EM#7673676e776e6763676563656d4d696271787e3d777a7b#EM# (TKŠD Urbanščica); W: https://www.urbanscica.si/

Nahajališča premoga v okolici Vremskega Britofa so poznali že leta 1757. Prva je premog iz tega okoliša preizkusila rafinerija trsnega sladkorja na Reki, ki je 1778. dobila pravico za tri izkope na območju Famelj, Vremskega Britofa in Gabrka. Za časa Ilirskih provinc so z rudnikom v Vremskem Britofu upravljali Francozi (s francoskim, tržaškim in reškim kapitalom), za njimi pa Nemci, Avstrijci in Italijani. Problem tega rudnika je bila voda, ki je jaške večkrat zalila, saj so kopali pod nivojem Reke. V Vremskem Britofu so kopali 60 do 65 metrov, v Zavrhku pa celo 180 metrov pod površjem in premog izvažali z vitli ali parno črpalko. Rudnik so razširjali zlasti v letih 1894 do 1904 in po drugi svetovni vojni, ko vse preide v državno last takratne Jugoslavije. Nastajale so nove jame Adria I, II, III, IV, Jadran I, … Tukajšnji premog je antracit z visoko kurilno vrednostjo do 35.000 kJ. Nemci so ga uporabljali za kurjenje kotlov, Avstrijci pa za potrebe pridobivanja urana. Odkupovali so ga tržaški kovači, pozneje cinkarna Celje, železarna na Jesenicah in cementarna Anhovo. Rudarji po drugi svetovni vojni so bili moški stari od 20 do 50 let. Šlo je za domačine in rudarje iz Bele Krajine ter Raše, ki so imeli opravljene rudarske izpite. Delali so v treh osemurnih izmenah. Norma je bila eden do dva vozička premoga na dva delavca v eni izmeni. Poln voziček je tehtal 500 kg. Večinoma so delali leže v posebnih zaščitnih oblekah, saj je bilo v rudniku vedno mokro. Neprestano so delale tudi črpalke, ki so iz jaškov črpale vodo. Pred rudnikom v Britofu je še ohranjen silos, kamor so stresali premog. V ta namen so uporabljali poseben voziček, ki se je, ko je prišel do vrha, prevrnil, zato so ga poimenovali »norc«. Takrat je bilo zaposlenih do 60 rudarjev, ki so izkopali do 7.000 ton premoga letno, kar je bilo največ v zgodovini rudnika. V tem času se je celotno območje Vremske doline preživljalo predvsem z rudarstvom. Skoraj v vsaki družini je bil vsaj en rudar. Enoto v Zavrhku so zaprli leta 1955, tisto v Vremskem Britofu pa 1964.

Ogledi: Ogledati si je mogoče le mesto šahtov oziroma zunanjost upravne stavbe. TKŠD Urbanščica v prostorih nekdanje upravne stavbe načrtuje ureditev spominske sobe.

Zapis je pripravljen na podlagi virov, ki jih hrani PŠJ in je avtoriziran s strani društva.

20. Kažipot na fameljskem križišču

Na križišču iz Famelj proti Škofljam se nahaja kamnit kažipot z letnico 1889, ki usmerja proti Senožečam, Vremam, Škofljam in Trstu.

Ogledi: Kamen se nahaja na fameljskem križišču ob glavni cesti Vremski Britof- Matavun.

Zapis je pripravljen na podlagi ogleda.

21. Podružnična cerkev sv. Tomaža, Famlje

T: +386 (0)5 767 00 43 (Župnijski urad Lokev, Lokev 121)

Gotska cerkev se omenja že leta 1526. Znana je po slikarijah severnoitalijanskega (furlanskega) slikarstva zgodnjega 15. stol., ki krasijo prezbiterij.

Ogledi: Ogled notranjosti cerkve je mogoč v času bogoslužja. Za skupine pa tudi kadarkoli po dogovoru z župnijskim uradom.

Zapis je pripravljen na podlagi internetnih virov in v dogovoru z župnikom.

22. Ruševine Peptouga mlina pod Famljami

Mlin leži pod vasjo Famlje in je bil skupaj s stanovanjskim poslopjem s hlevom ter kmetijo v Famljah del posesti družine Žnidarčič. Leta 1910 je mlin kupil ded sedanjega lastnika Franc Žnidarčič in ga prenovil. Ve se, da so bili prejšnji lastniki iz Volč, omenja pa se tudi mesto Trst, ki naj bi mlin dajalo v najem. Vodni mlin s kolesi na lopatice je imel kamen za phanje ječmena in 5 parov mlinskih kamnov. Od tega dva za belo moko in tri za ostalo (krmila, ovs, koruzo, …). Zadnji mlinar Jože Žnidarčič – Pepi (1903-1965) je še pred drugi svetovno vojno hodil po žito in razvažal moko po vaseh, po vojni pa so ljudje sami nosili v mlin. Mlelo se je predvsem ajdo in pšenico iz Senožeč, Gabrč, Dolenje vasi, Famelj, Špilja, Britofa in Gorič. Mlin je obratoval do leta 1962.

Ogledi: Mlin se nahaja ob planinski poti po soteski Reke in je dostopen le peš.

Zapis je pripravljen na podlagi pogovora z Albertom Žnidarčičem in besedila Brkini '81 (1982).

23. Župnijska cerkev Marije vnebovzete, Vremski Britof

T: +386 (0)5 767 00 43 (Župnijski urad Lokev, Lokev 121)

Mogočna barokizirana gotska župnijska cerkev, ki izvorno sega v 15. stol., je bila prezidana v 17. stol. Iz druge polovice 15. stol. je gotski prezbiterij, ki ga krasijo freske ocenjene kot izjemne kakovosti za Slovenski prostor. »Vremski« mojster je slikal pod salzburškim vplivom. Gre za najstarejše freske v dolini Reke. V 15. stol. sodi tudi gotski kip stoječe Marije z Jezusom, delo ljubljanske delavnice. Obenem cerkev premore kvalitetna platna goriškega slikarja Antonija Parolija iz 18. stol. Gre za romansko cerkev, ki naj bi stala na križpotju poti od katerih ena vodi na Brkine, druga pa ob Reki od morja v notranjost. Glagoljaški napisi pričajo o tem, da so sem romali že v 15. stol. V njej so pokopani predstavniki družin porušenih okoliških graščin na Školju, Tukališču in Stranjah. Prej naj bi na mestu današnje kapele v bližini stala cerkev sv. Jurija iz leta 1665 katere ruševine so še ohranjene. V prostorih nekdanje kaplanije ima sedež ena izmed petih moških Don Pierinovih komun »Skupnosti srečanje«.

Ogledi: Ogled notranjosti cerkve je mogoč v času bogoslužja. Za skupine pa tudi kadarkoli po dogovoru z župnijskim uradom.

Zapis je pripravljen na podlagi virov, ki jih hrani PŠJ, in v dogovoru z župnikom.

24. Ravnikarjeva trgovina in pošta, Vremski Britof

T: +386 (0)31 817 676; E: #EM#7673676e776e6763676563656d4d696271787e3d777a7b#EM# (TKŠD Urbanščica); W: https://www.urbanscica.si/

Projektna skupina slovenskih arhitektov Vojteh Ravnikar, Marko Dekleva, Matjaž Garzarolli in Egon Vatovec je leta 1978 pod Ravnikarjevim vodstvom zasnovala umestitev pošte in trgovine na območje stare kmetije z gospodarskim poslopjem in dvoriščem s katerim meji na vaško cerkev. Obe zgradbi sta izvorno predstavljali vaški rob, ki ga je projektna skupina z zanimivim posegom skušala ohraniti. Gre za začetke razvojnih prenov na Slovenskem in prvo Ravnikarjevo večja realizacija ter projekt s katerim je začrtal ključne linije svoje arhitekture in se umestil v kontekst tedaj v Sloveniji še neuveljavljenega postmodernističnega pristopa. Ravnikarjevo arhitekturo, ki upošteva lokalno okolje, so tudi zaradi Vremskega Britofa začeli imenovati koncept zidu. O tem projektu je Ravnikar sam povedal: " Hecna stvaritev. Naša prva reč, ki je tudi najmanjša, pa vendar sem imel pri njej opravka z več dimenzijami kot v vseh drugih svojih projektih."

Ogledi: Ogledi zunanjosti so možni kadarkoli. Ogledi notranjosti so možni v času odprtja trgovine in poštnega urada.

Zapis je pripravljen na podlagi internetnih virov in je avtoriziran s strani društva.

25. Grad Završnik ali Schwarzenegg, Podgrad pri Vremah (lep razgled)

Grad Završnik datira na prelom 11. in 12. stol. Stolpast grad, preide iz oglejskih v roke goriških grofov. Tu je bilo od 1398. središče uprave Goriških grofov in sodniški sedež za Kras in Istro, od Sežane do Buzeta in Klane. Zadnji lastniki so bili od 17. stol. grofje Petači. Iz tega časa je tudi tamkajšnja gotska podružnična cerkev sv. Janeza Krstnika. Grad je bil opuščen konec 18. stol., danes so ohranjene le še ruševine.

Ogledi: Od gradu je ostal le del obzidja, ki stoji na prekrasni razgledni lokaciji.

Zapis je pripravljen na podlagi virov, ki jih hrani PŠJ.

27. Podružnična cerkev Žalostne Matere božje s taborskim stolpom, Dolenja vas

T: +386 (0)5 765 50 61 (Župnijski urad Senožeče, Senožeče 48)

Cerkev datira v 15. stol. in je okrašena s freskami iz različnih obdobij. Prezbiterij iz leta 1460 je poslikan s freskami Kristusa v mandorli, cerkvenimi očeti in simboli evangelistov. Stene in slavolok krasijo poznogotske freske apostolov, Kristusovega rojstva, Marijine smrti, Oznanjenja ter Kajna in Abla iz leta 1510. Ob cerkvi je dobro ohranjen tabor s samostojno stoječim taborskim stolpom s strelnimi linami v štirih nadstropjih. V stolpu so domačije shranjevale živila.

Ogledi: Ogled notranjosti cerkve je mogoč le v času bogoslužja.

Zapis je pripravljen na podlagi virov, ki jih hrani PŠJ.

28. Senožeče (grajska vzpetina, mitnica, pivovarna Adria, kamnita korita)

Skozi Senožeče so skozi zgodovino vodile pomembne poti od morja v notranjost. Kraj, prvič omenjen že v 12. stoletju, se je hitro razvijal predvsem na račun furmanstva. Zgodaj je pridobil tudi trške pravice, pomembno pot – imenovali so jo cesarska – pa je varoval danes porušen grad na hribu nad naseljem. V 17. stoletju je plemiška družina Porzia ob vznožju grajske vzpetine postavila nov dvorec Snosetsch, v katerem je bilo tudi okrajno sodišče, današnji čas pa je prav tako dočakal v ruševinah. Na promet skozi Senožeče spominja ohranjena mitnica z začetka 13. stoletja, kjer so sprva devinski gospodje, kasneje pa tudi drugi lastniki, pobirali pristojbine za tovorjeno blago, zrasle so številne furmanske gostilne, cvetela je obrt, prirejali so sejme. Z dograditvijo Južne železnice, ki so jo speljali skozi Divačo, sta se promet in življenje v vasi umirila. Slavo Senožeč je v drugi polovici 19. stoletja ponovno dvignila pivovarna Adria, ena bolj znanih v tedanji Avstro-Ogrski monarhiji in druga najstarejša pivovarna na Slovenskem, ki je po prvi svetovni vojni propadla.
Leta 1911 je proizvedla kar 35.000 hl piva in bila konkurenčna pivovarnama Union in Laško. Nanjo spominja mogočna upravna stavba ob glavni cesti in dveh bajerjev na koncu vasi, ki so izvorno služili za pridobivanje ledu za hlajenje piva. Lep pomnik preteklih časov so obnovljena kamnita korita (fontana) s pitno vodo na vaškem spodnjem trgu, ki so nekdaj služila za napajanje živine in pranje. Fontana je bila zaključek prvega vodovoda v tem kraju, zgrajenega že leta 1865.

Ogledi: Privoščite si sprehod skozi vas, kraško spečo lepotico, ki še vedno čaka na princa, da bi jo prebudil iz stoletnega spanca. Iz glavne ceste, ob kateri se nahaja žalostno poslopje nekdaj mogočne pivovarne Adria, se podajte desno v vas mimo obnovljenih korit levo do mitnice in nato na stari grad. Do bajerjev dostopate z glavne ceste na koncu vasi tako, da sledite smerokazu.

Zapis je pripravljen na podlagi virov, ki jih hrani PŠJ in je avtoriziran s strani krajevne skupnosti.

29. Špital, Dolnje Vreme

T: +386 (0)31 817 676; E: #EM#7673676e776e6763676563656d4d696271787e3d777a7b#EM# (TKŠD Urbanščica); W: https://www.urbanscica.si/

Od leta 1839 do 1857 je Avstrijsko cesarstvo gradilo Južno železnico, ki je povezala Dunaj s Trstom. V prvi vrsti ročno delo je bilo fizično naporno in trajalo 70 ur na teden. Higienske in nastanitvene razmere delavcev so bile slabe. Delavci so zbolevali za tifusom, pljučnico, mrzlico, vodenico, pogoste so bile kapi in poškodbe pri delu, … Leta 1855 je izbruhnila epidemija kolere. Izbruhi nalezljivih bolezni so bili pogosti zaradi pomanjkanja pitne vode. Delavci niso le zbolevali, ampak tudi umirali. Že leta 1853 za delavce na odseku Pivka – Divača uredili nad vasjo Dolnje Vreme bolnišnično barako in pokopališče. Podatki o umrlih, ki jih hrani župnija Vremski Britof, pričajo, da je na Špitalu pokopanih okoli 155 delavcev z ženami in otroki različnih narodnosti, starih med 13 in 68 let. Poleg Slovencev so med njimi tudi Hrvati, Italijani, Čehi, Madžari in »delavci z nemškimi priimki«. Od otvoritve proge 27. julija 1857 se je na pokopališče vedno bolj pozabljalo. S časom ga je preraslo grmovje. Ostal je le še litoželezni križ, ki so ga vaščani Dolnjih Vrem leta 2014 obnovili. Od takrat Vremci spomin na tu pokopane ohranjajo z vsakoletno sveto mašo. 

ogledi: Iz ceste Divača-Ribnica v Vremskem Britofu zavijete v vas Dolnje Vreme (Špile). Nadaljujete pot skozi vas po glavni cesti do vrha, kjer se pri zadnji hiši začne makadamska pot. Po tej nadaljujete po bregu navzgor in po 500 m parkirate na urejenem parkirišču ob poti od koder se že vidi železen križ. Po ožji pešpoti se do obeležja spustite v dolino.

Zapis je povzet po Cerkvenik, Prunk (2015) in je avtoriziran s strani društva.

30. Vodarna Draga, Gornje Ležeče

T: +386 (0)5 731 16 45 (Kraški vodovod)

Po prvi svetovni vojni je železniški promet na Južni železnici začel naraščati in z njim tudi potrebe po vodi za parne lokomotive. Vodni zbiralniki Tajhi v Gornjih Ležečah niso zadoščali, zato so Italijani na vodovod priključili še vodo iz reke Reke in pod železniško postajo Gornje Ležeče zgradili vodarno Draga v bližini Cerkvenikovega mlina. Slednja je dopolnjevala sistem vodnih zbiralnikov. Vodo so iz nje do slednjih potiskali 2 km daleč in 165,5 m visoko. Oprema strojnice v vodarni je še v celoti ohranjena. Sestavljajo jo dve centrifugalni črpalki iz leta 1917 in dizelmotorja za njun pogon iz leta 1928. Vodarno so z dizelskim gorivom oskrbovali po posebnem cevovodu iz železniške postaje Gornje Vreme, kjer so gorivo v cevovod točili neposredno iz železniških cistern. Verjetno je bil to prvi »naftovod« pri nas. Leta 1970 je vodarno in celotno vodovodno instalacijo prevzel Kraški vodovod Sežana, ki pa je zaradi onesnaženosti Reke vodovod podaljšal za 6 km proti Suhorju do Padeža, kjer so 1971 aktivirali novo črpališče za oskrbo uporabnikov od Gornjih Ležeč, Divače, Sežane do mejnega prehoda. Obratovanje sistema javne oskrbe se je zaključilo v mesecu februarju 1997. Leta 1984 je bil dokončan Brestoviški vodovod s kvalitetnejšo in cenejšo vodo za Kras.

Ogledi: Ogledi notranjosti vodarne, ki je v lasti družbe Slovenske železnice, še niso mogoči.

Zapis je povzet po Štok (2009).

31. Tajhi, Gornje Ležeče

T: +386 (0)5 731 16 45 (Kraški vodovod)

V začetku druge polovice 19. stol., ko je bila zgrajena železniška proga Ljubljana-Trst, je bila oskrba z vodo v teh krajih vezana na vodnjake in studence. Zaradi oskrbe parnih lokomotiv, ki so potrebovale tudi do 700 m3 vode dnevno, so bile postaje in čuvajnice ob Južni železnici potom naprednih vodnih instalacij oskrbljene s pitno vodo, ki so jo koristila tudi okoliška gospodinjstva. Pri kopanju predorov med Košansko dolino in Vremskim Britofom so naleteli na številne vodne žile in studence in pri Gornjih Ležečah zgradili dva velika bazena v katera so to vodo zajeli. Severni bazen – Tajh se nahaja 12 m nad postajo Gornje Ležeče in lahko akumulira 5800 m3 vode, južni pa sprejme 14 271 m3 vode in se nahaja 22 m nad nivojem postaje. Voda iz teh dveh zbiralnikov je bila potom cevovoda povezana na vodovod Gornje Ležeče-Nabrežina, ki je najstarejši vodovod na Krasu. Vodna postaja Gornje Ležeče je oskrbovala z vodo vse porabnike ob železniški progi od Gornjih Ležeč do Nabrežine, po letu 1950 pa do državne meje pri Sežani.

Ogledi: Do Tajhov, ki so v lasti družbe Slovenske železnice se lahko sprehodite sami sledeč oznakam, ki se pričnejo na železniški postaji Gornje Ležeče.

Zapis je povzet po Štok (2009).

32. Podružnična cerkev sv. Florijana, Buje

T: +386 (0)5 753 00 16 (Župnijski urad Košana, Dolnja Košana 78)

Cerkvica na Bujah datira v 17. stol. in je posvečena sv. Florijanu zavetniku gasilcev, ki goduje 4. maja. Kropilni kamen nosi letnico 1670, portal pa 1705. Njena oprema je baročna. Do leta 1936 je bila krita s škrlami, nakar jo prekrijejo s korci. Zadnjo prenovo je doživela med leti 2004 in 2005, ko so ji vaščani nadeli novo streho in fasado.

Ogledi: Ogled notranjosti cerkve je mogoč le v času bogoslužja oziroma po predhodni najavi pri Veroniki Morelj.

Zapis je pripravljen na podlagi internetnih virov in v soglasju z vaščani.

33. Suhorje (lep razgled)

V vas, ki je naselbinski spomenik državnega pomena, vstopimo mimo kamnitega znamenja iz druge polovice 17. stol. Gre za nekdanji pokopališki svetilnik. Vaška cerkev sv. Nikolaja datira v sredino 17. stol. Obcestna vas na grebenu, z lepim razgledom po okolici je sestavljena iz domačij grajenih iz sovdana (laporja). Stavbni fond datira v čas 18.–20. stol. Tri stegnjene enonadstropne domačije št. 14, 16 in 17 zidane iz blokov peščenjaka, s tridelno zasnovo in enostavnimi kamnoseškimi detajli, so proglašene za kulturni spomenik. Vas pa je znana tudi po tem, da se je tu ohranila, v okolici po drugi svetovni vojni povsem opuščena otroška šega na dan nedolžnih otrok, 28. 12. Gre za tepežkanje.

Ogledi: Priporočamo sprehod po vasi na slemenu s prekrasnimi razgledi od pomladi do jeseni.

Zapis je pripravljen na podlagi virov, ki jih hrani PŠJ.

34. Topniška utrdba na Primožu, Park vojaške zgodovine Pivka

T: +386 (0)5 721 21 80: E: #EM#74606c682a756f7163684a78656262217e7466#EM#; W: http://www.parkvojaskezgodovine.si/

Med prvo in drugo svetovno vojno so Italijani od Genovskega do Reškega zaliva zgradili 1850 km dolg Alpski zid. Njegov del je bila tudi zaporna skupina trdnjav, ki so jo zgradili okoli Pivke. Skupaj je bilo tu zgrajenih štirinajst mitraljeških in ena topniška utrdba. Topniška utrdba na Primožu je bila ena najbolj utrjenih točk ob takratni jugoslovansko-italijanski meji. Šlo je za poveljniško utrdbo zaporne skupine.
Dolžina rovov v utrdbi je približno 500 m, v notranjosti pa so še ohranjeni bojni položaji, skladišča streliva in bivalni prostori.

Ogledi: Po Krožni poti vojaške zgodovine se iz Parka vojaške zgodovine lahko podate sami. Voden ogled podzemne utrdbe na Primožu pa poteka pod vodstvom osebja Parka vojaške zgodovine po urniku objavljenem na njihovem portalu. Priporoča se predhodne najave. Pričakujte vstopnino.

Zapis je pripravljen na podlagi internetnih virov in je avtoriziran s strani upravljavca utrdbe.

35. Šilentabor (ruševine gradišča in gradu, cerkev sv. Martina) (lep razgled)

T: +386 (0)5 757 52 54 (Župnijski urad Zagorje, Zagorje 113); E: #EM#6e68696c2a7672756967696a7e4d7d667f7d3c7d7161#EM#

Šilentabor je bil poseljen že v prazgodovini in rimski dobi, v srednjem veku pa je bil tu zgrajen eden najbolj obsežnih protiturških taborov na Slovenskem. Utrjen plemiški grad in protiturško pribežališče ob njem so leta 1471 pričeli graditi baroni Raunachi iz bližnje graščine Ravne. Zgrajen je bil v času, ko so se pričeli obsežni napadi turških čet na Kras in Istro, in bil intenzivno poseljen zlasti v 15. in 16. stoletju. Leta 1635 se je pod gradom odvijala ena najpomembnejših bitk v zadnjem velikem kmečkem uporu na Slovenskem, kjer je deželnoknežja vojska s pomočjo Uskokov premagala skupino okoli 600 upornikov. Na hribu se nahaja tudi prelepa cerkev sv. Martina, z ostanki fresk iz 15. stoletja. Gre za v osnovi romansko cerkev, v kateri so grobovi Raunacharjev. Zaradi ugodnih vetrov pa je tam tudi vzletišče za jadralne padalce in zmajarje.

Ogledi: Vas Šilentabor leži na istoimenskem hribu. Dostop nanj je mogoč iz različnih smeri – iz Zagorja, Pivke, Narina. Obenem je vključena v Krožno pot vojaške zgodovine, ki vodi od Parka vojaške zgodovine v Pivki, preko Šilentabra in Narina nazaj na izhodiščno točko. Zahodni rob Vam ponuja čudovit razgled na Košansko dolino, Brkine in Italijo. Ogled notranjosti cerkve je mogoč le po vnaprejšnjem dogovoru z župnikom v Zagorju ali oskrbnico gospo Ivanko Lenarčič, Šilentabor 6 (tel. 05/757 55 06).

Zapis je pripravljen na podlagi internetnih virov in je avtoriziran s strani gospoda župnika.

36. Dvorec Turn pri Premu ali Radelšek, Gornja Bitnja 13

T: +386 (0)41 928 823 (Franjo Penko); E: #EM#6973676d652b76626662653a3f4d696271787e3d777a7b#EM#

Turn pri Premu ali Radelšek je kot eden od dveh neutrjenih dvorov najbrž nastal na začetku 14. stoletja v bližini Prema na območju premske gospoščine. Oba dvora sta služila kot bivališči goriških minesterialov in dobila ime po Ratečevem brdu. Do konca 17. stoletja sta bila v posesti lastnikov gospoščine Prem. Omenjajo se rodbine Raunach (glavarji Trsta), Petač (ital. Petazzi), Franceschi, Leban, Danyj, družine Gerli, Dekleva, Kontura in Špilar iz Ostrožnega brda. Med drugo svetovno vojno so bili v dvorcu nameščeni italijanski vojaki, po vojni pa je bila posest z dvorcem nacionalizirana. Po letu 1994 je nacionalizirani dvorec postal last Kmetijske zadruge, po njenem stečaju leta 1995 pa sta ga kupila zakonca Franjo in Irena Penko ter se tu začela ukvarjati z ovčerejo. Pred dvorcem je ohranjen vodnjak s kamnito krono. Kompleksu daje poseben čar pred glavno fasado umeščeno malo umetno jezero - kal, ki je rabil za napajanje živine.

Ogledi: Ogled črne kuhinje ali »šiše«, kmetije, sirarne in domačih živali so mogoči po predhodni najavi.

Zapis je pripravljen na podlagi internetnih virov (Ivan Stopar) in je avtoriziran s strani lastnika.

37. Vas in grad Prem s cerkvijo sv. Helene (lep razgled)

T: +386 (0)41 307 354; +386 (0)51 674 352 E: #EM#677363672975746265497a64677f6f65797f61787d78636d7d733770736d7b6d0e524b#EM#

Prem je gručasta slemenska vas na severo-vzhodnem delu Brkinov z vsemi značilnostmi brkinske arhitekture. Jedro naselja, ki je naselbinski spomenik državnega pomena, je pretežno stisnjeno v dveh vrstah na sedlu med gradom na eni in župnijsko cerkvijo sv. Helene na drugi strani slemena. Po legendi naj bi Grad in njegovo ime segala v rimski čas, ko je bil ta hrib sedež stalnega taborišča, postavljenega za okrepitev rimske obrambne zapore (rimska utrdba Castra Prima). V listini je bil grad prvič omenjen leta 1213, zgrajen pa je bil nekaj desetletij pred tem. Kot njegovi lastniki se zvrstijo oglejski patriarhi, devinski plemiči, Walssejci Habsburžani, plemiči Porzia, njegov zadnji lastnik v 20. st. pa je bil zdravnik Bruno Zuccolini iz Trsta. Po 2. sv. v. grad preide v last občine Ilirska Bistrica. Sestavljajo ga romanski dvonadstropni palacij, kapela posvečena sv. Margareti, gotsko stanovanjsko poslopje ter renesančno obzidje z okroglim stolpom ob vhodu. Cerkev sv. Helene datira v leto 1866. Pozidana je v psevdoromanskem slogu z izrazitimi baročnimi značilnostmi. Na glavnem oltarju je slika sv. Helene, delo slikarja P. Kumla iz leta 1856. Cerkev je zelo znana po poslikavah slikarja Toneta Kralja iz leta 1921. Na robu vasi pod cerkvijo stoji rojstna hiša pesnika slovenske moderne, Dragotina Ketteja. Možen je tudi sprehod po Kettejevi poti, ki povezuje Trnovo in Prem.

Ogledi: Notranjost gradu in rojstne hiše Dragotina Ketteja si je mogoče ogledati od velike noči do oktobra v soboto, nedeljo in praznikih od 13.00 do 19.00. Med tednom in v zimskem času so ogledi možni po predhodni najavi. Pričakujte manjšo vstopnino (1,5 – 2€). Ogled cerkve je mogoč v času bogoslužja.

Zapis je pripravljen na podlagi internetnih virov in je avtoriziran s strani občine in muzeja.

38. Podružnična cerkev sv. Janeza Krstnika, Smrje

T: +386 (0)5 714 71 23 (Župnijski urad Prem, Prem 84)

Podružnična cerkev sv. Janeza Krstnika v Smrjah je bila zgrajena leta 1644. Masiven ladijski obok iz 17. stoletja sloni na kvadratnih pilastrih. Glavni klasicistični kamniti oltar iz leta 1800 dopolnjujejo kipi, ki so delo reške kamnoseške delavnice družine Capovilla. Slika Krst v Jordanu je stvaritev A. Herrleina iz leta 1799. Zaključek zvonika iz kamnitih volut pa datira v začetek 19. stoletja.

Ogledi: Ogled notranjosti cerkve je mogoč le v času bogoslužja oziroma po predhodni najavi pri župnijskem uradu.

Zapis je pripravljen na podlagi internetnih virov in v soglasju s krajevno skupnostjo.

39. Historično jedro Ilirske Bistrice (naselbinski spomenik, Hodnikov mlin, Gradina, hrib Svobode, …)

T: +386 (0)41 307 354, +386 (0)51 674 352; E: #EM#74606c69652b75666260646a4c6462666262797239777f646c6b73787d336d76#EM#(Občina Ilirska Bistrica)

Območje Ilirske Bistrice je poseljeno že od železne dobe dalje. Nad mestom na skalni vzpetini dominira Gradina (Feistritz), utrjena postojanka iz pozne rimske dobe, kasneje srednjeveški grad. Posebnost Ilirske Bistrice je prepletanje ljudskega stavbarstva iz 19. stol. s stavbami trgovskega, poslovnega in upravnega značaja. Mlini in žage v historičnem jedru datirajo v čas od 17. do 20. stol. Omenjajo pa se že v prvi polovici 15. stol. Za mesto je bila zlasti pomembna žagarska obrt, ki se je dodatno razmahnila s prihodom železnice do Ilirske Bistrice (Pivka-Reka) leta 1873. Danes so mlini in žage v središču naselja zapuščeni. Obnovljen in za obiskovalce urejen je le Hodnikov mlin. V starem mestnem jedru pa se skriva tudi čudovit slap Sušec. Bistrica, znana tudi kot zibelka kvalitetnih glasbenih skupin, ki gojijo ljudsko pesem (Volk Folk, Bistrške Škuorke, ...), samostanu in šoli sester de Notre Dame (1888–), ki še vedno nadaljujejo tradicijo vzgoje mladih deklet, kot rojstni kraj čebelarja Antona Žnideršiča konstruktorja AŽ panja, prizorišče pustnega karnevala in mesto, kjer se nahaja eden izmed najstarejših še delujočih mladinskih klubov na Slovenskem (MKNŽ), je obenem dom 284 padlim borcem 4. jugoslovanske armade, prekomorcev in domačinov, ki počivajo na hribu Svobode. V njihov spomin tu stoji monumentalen spomenik, delo akademskega kiparja Janeza Lenassija in arhitektke Žive Baraga.

Ogledi: Možni so vodeni ogledi in ogled Hodnikovega mlina za kar se dogovorite na zgornjih kontaktih.

Zapis je pripravljen na podlagi internetnih virov in je avtoriziran s strani občine in muzeja.

1. Muzej slovenskih filmskih igralcev, Kraška cesta 26, Divača

T: +386 (0)5 7310 949; E: #EM#6d72646a446e6f69677d6f606d237d66#EM#; W: http://www.muzejdivaca.si/

Muzej sestavljajo stalna razstava posvečena mednarodno priznani igralki nemih filmov slovenskega rodu Iti Rini, stalna razstava posvečena slovenskim filmskim igralcem, večnamenska dvorana, letni kino in borjač z letnim barom.

Ogledi: Vsak dan razen ponedeljka in četrtka (maj – sept.: 11 – 18; okt. – april: 10 – 17), Zaprto: 1. in 2. januar, Velika noč, 27. april, 1. maj, 1. november, 24., 25., 26. in 31. december.

Zapis je pripravljen na podlagi internetnih virov in je avtoriziran s strani muzeja.

2. Rojstna hiša bratov Magajna, Gornje Vreme 7

T: +386 (0)5 714 62 15 (Ivko Spetič)

Sredi vasi stoji obnovljena rojstna hiša pisateljev Bogomirja in Franceta Magajne, ki je danes last njunega nečaka Ivka Spetiča Magajne. Bogomir je bil pripovednik, mladinski pisatelj, publicist in psihiater. Otroci ga poznajo po pripovedi Brkonja Čeljustnik, ki govori o velikanu prebivajočem v Škocjanskih jamah. Starejši brat France pa je bil urednik, novinar, pisatelj in sadjar. Domačini ga dobro poznajo po priljubljenih Žalostnih zgodbah veselih Kraševcev.

Ogledi: Ogled spominske sobe je mogoč le po predhodni najavi.

Zapis je pripravljen na podlagi internetnih virov in je avtoriziran s strani lastnika.

3. Žagarjev mlin in žaga, Buje 1, Vremski Britof

T: +386 (0)5 762 00 68, +386 (0)31 470 496; E: #EM#7a60656276456472626c24656979#EM#; W: http://www.zagar.buje.net/

Ob strugi reke Reke in njenih pritokih so v preteklosti zrasli številni vodni mlini in žage. Dejavnost je začela umirati s pojavom industrializacije v drugi polovici 20. stol. in tja do 90. let 20. stol. zamrla. Na Žagarjevi domačiji s 400-letno tradicijo si je še mogoče ogledati lepo prenovljen mlin, žago, 100 let staro električno napeljavo in eno redkih hidroelektrarn na Reki, kar vam bodo lastniki z veseljem razkazali in obisk začinili z multimedijsko predstavitvijo domačije skozi stoletja v kamnito obokanem vinskem hramu iz leta 1588. Obiščite jih. Ne bo vam žal.

Ogledi: Voden ogled mlina, žage ter multimedijska predstavitev domačije za najavljene skupine.

Zapis je pripravljen na podlagi internetnih virov in je avtoriziran s strani lastnika.

4. Etnološka zbirka Zdravka Čuka, Senožeče 83

T: +386 (0)5 765 50 34

Zbiratelj Zdravko Čuk sredi Senožeč hrani zanimivo etnološko zbirko, v kateri je množica predmetov, ki pričajo o življenju v teh krajih.

Ogledi: Obisk etnološke zbirke je možen v omejenem obsegu, za resne interesente in po obvezni predhodni najavi.

Zapis je pripravljen na podlagi internetnih virov in je avtoriziran s strani lastnika.

5. Šobčeva domačija, Kal 18

T: +386 (0)31 380 372; E: #EM#696f646c447669656b6c7c6a2169616271727b79753b657e#EM#; W: http://www.sobceva-domacija.si/

Šobčeva domačija stoji v kamnoseški vasi Kal pri Pivki. Njen nastanek sega v 16. stoletje. Velika posest, z obsežno gmajno, je stoletja nudila gostoljubje tovornikom, prekupčevalcem, furmanom in kontrabantarjem, ki so se na njej ustavljali na svoji poti iz notranjosti dežele proti morju in nazaj. Na domačiji si je še danes moč ogledati veliko kamnito ognjišče in krušno peč, v kateri se je speklo več kot trideset hlebcev kruha. Najstarejša in najdragocenejša je spahnjenca, v kateri se nahaja ognjišče, ohranjena v originalni obliki, pokrita s skrlami, v kateri vam bodo zakurili in postregli z domačimi dobrotami.

Ogledi: Po predhodni najavi na zgoraj navedene kontakte je mogoč dogovor za voden ogled domačije, pogostitev z domačimi dobrotami ali izvedba delavnice za šolsko mladino ali starejše.

Zapis je pripravljen na podlagi internetnih virov in je avtoriziran s strani lastnika.

6. Park vojaške zgodovine Pivka, Kolodvorska cesta 51

T: +386 (0)5721 21 80, +386 (0)31 775 002;
E: #EM#74606c682a756f7163684a78656262217e7466#EM#; W: http://www.parkvojaskezgodovine.si/

Park vojaške zgodovine Pivka je edinstveno muzejsko in turistično središče v osrednjem delu Evrope, ki obiskovalcem nudi vpogled v pestro zgodovinsko dogajanje v tem delu sveta. V Pivki je tako predstavljena bogata vojaško-zgodovinska dediščina območja Postojnskih vrat (v svetu bolje poznana kot „Vrata Italije“), ki vključuje obsežno nacionalno tankovsko-artilerijsko zbirko, žepno podmornico P-913 Zeta, vojaški helikopter in letalo. Posebno mesto v zbirki zagotovo pripada tanku T-55, ki je 26. 6. 1991 iz vojašnice, kjer zdaj domuje Park vojaške zgodovine, zapeljal na slovenske ulice in s tem začel agresijo jugoslovanske vojske na pravkar osamosvojeno Republiko Slovenijo. Ta dogodek daje lokaciji Parka pomembno simboliko, saj se je prav tu začela vojna za osamosvojitev Slovenije, kar je hkrati predstavljalo tudi prvi oborožen konflikt v Evropi po 2. svetovni vojni. Od tu je mogoč dostop na Krožno pot vojaške zgodovine, ki vodi mimo nekdanje podzemne utrdbe na Primožu, skozi Šilentabor, kjer je nekoč stal največji protiturški tabor, in turistično vas Narin nazaj do izhodiščne točke.

Ogledi: Od junija do septembra vsak dan od 10h do 17h. V maju in oktobru sobote, nedelje in prazniki med 10h in 17h. Marca, aprila in novembra sobote, nedelje in prazniki med 10h in 15h. Januarja, februarja in decembra ob 10h, 12h in 14h. Zaprto 1. in 2. 8. januar, Velika noč, in 25. december. Pričakujte vstopnino.

Zapis je pripravljen na podlagi internetnih virov in je avtoriziran s strani parka.

7. Muzejska zbirka Pokrajinskega muzeja Koper, Grad Prem

T: +386 (0)51 674 352, +386 (0)5 711 23 35, +386 (0)41 307 354;
E: #EM#677363672975746265497a64677f6f65797f61787d78636d7d733770736d7b6d0e524b#EM#, #EM#74606c69652b75666260646a4c6462666262797239777f646c6b73787d336d76#EM#(Občina Ilirska Bistrica)

Od leta 2008 je v gradu Prem urejena stalna razstava prazgodovinskih gradišč in gradov v porečju reke Reke, obiskovalci si lahko ogledajo tudi razstavo starih zemljevidov in kart od 15. do 19. st.

Ogledi: Grad je odprt za oglede od velike noči do oktobra v soboto, nedeljo in praznikih od 13.00 do 19.00. Med tednom in v zimskem času so ogledi možni po predhodni najavi. Pričakujte vstopnino. (1,5 – 2 €)

Zapis je pripravljen na podlagi internetnih virov in je avtoriziran s strani muzeja.

8. Rojstna hiša Dragotina Ketteja, Prem 83

T: +386 (0)51 674 352, +386 (0)5 711 23 35, +386 (0)41 307 354;
E: #EM#677363672975746265497a64677f6f65797f61787d78636d7d733770736d7b6d0e524b#EM#, #EM#74606c69652b75666260646a4c6462666262797239777f646c6b73787d336d76#EM#(Občina Ilirska Bistrica)

Na robu vasi pod cerkvijo stoji rojstna hiša pesnika slovenske moderne, Dragotina Ketteja (Prem, 19. januar 1876 - Ljubljana, 26. april 1899). Pesnik se je rodil v stari ljudski šoli. Njegov oče Filip je bil v njej učitelj in organist. Dvoetažno šolsko poslopje iz l. 1826 je ohranjeno in prezentirano kot spominska hiša.

Ogledi: Ogled je možen po dogovoru, cena ogleda je vključena v ceno vstopnice za grad Prem.

Zapis je pripravljen na podlagi virov, ki jih hrani PŠJ in je avtoriziran s strani občine in muzeja.

10. Novakov mlin, Topolc 75c

T: +386 (0)5 71 45 987, +386 (0)5 71 44 293, +386 (0)51 332 973, +386 (0)40 798 272;

W: http://novakov-mlin.eu/

V vasici Smrje ob reki Reki stoji Novakova domačija z enim izmed redkih ohranjenih vodnih mlinov na Reki. Hiša je iz leta 1856, mlin in žaga pa sta bila sezidana že prej. Posest, velika 14 ha, je lastnikom nudila zaslužek s kmetijstvom in mlinarstvom. Zaradi pogostih poplav je Novakova hiša postavljena malce dlje od reke . Stavbe na domačiji so zgrajene iz flišnega kamna in izvorno pokrite s kupami, ki so jih pozneje zamenjali s salonitnimi ploščami. Do mlina ob strugi je speljan kanal - mlinščica, v katerem je bilo možno regulirati vodo. Na drugi strani kanala je bila žaga, ki je sedaj ni več. Ob štali je bil svinjak, malo dlje pa iz desk narejeno stranišče "na štrbunk".

Ogledi: Po predhodni najavi je možen ogled črne kuhinje, vodnega mlina in domačije ter za večje skupine organizirani ogled etnološke zbirke.

Zapis je pripravljen na podlagi internetnih virov in je avtoriziran s strani lastnika.

11. Hodnikov mlin z žago, Trg maršala Tita 5, Ilirska Bistrica

T: +386 (0)5 711 23 15, +386 (0)41 307 354;
E: #EM#74606c69652b75666260646a4c6462666262797239777f646c6b73787d336d76#EM#(Občina Ilirska Bistrica)

Hodnikov mlin z žago je edini v Ilirski Bistrici, ki se je ohranil do danes. Lastniki so ga odprli za javnost, ter uredili manjšo etnološko zbirko. Stari mlin so zgradili že v 17. stoletju, novejšega pa v 19. stoletju, ko so leta 1855 nad njim uredili tudi stanovanje. Hodnikov mlin je veljav za drugega največjega v Ilirski Bistrici. Lastnik Hodnik je šel v korak s časom in leta 1935 namestil vodni turbini, eno za pogon mlina in drugo za žago. Še preden mu je uspelo postaviti valjčni mlin, so po drugi svetovni vojni mlin nacionalizirali. Mlin je obratoval do leta 1970.

Ogledi: Hodnikov mlin se nahaja v centru mesta, nasproti mestne knjižnice Makse Samsa. Ogledate si ga lahko po predhodni najavi z lokalnim turističnim vodnikom.

Zapis je pripravljen na podlagi internetnih virov in je avtoriziran s strani občine in muzeja.

1. Krasoslovna naravoslovna učna pot Divaški kras

4,8 km dolga pot vas popelje okrog izredno slikovite udorne doline Risnik, pečine Triglavca do Divaške jame. Ob njej boste na šestih vsebinskih točkah spoznali tudi pestro rastlinstvo in živalstvo.

Ogledi: Pot se začne v Divači, blizu križišča cest Koper-Ljubljana in Divača-Ilirska Bistrica in traja 2-3 ure. Nanjo se lahko podate sami ali pod vodstvom članov divaškega jamarskega društva oziroma revirnega gozdarja s katerimi se predhodno dogovorite. Na voljo je tudi zgibanka poti, ki jo dobite pri društvu ali na Občini Divača.

Zapis je pripravljen na podlagi internetnih virov in je avtoriziran s strani društva.