Opis in zemljevid
Biosferno območje Škocjanske jame se razteza v jugozahodni Sloveniji na površini več kot 105.000 ha. Njegova naravno geografska značilnost je kontaktni kras, kjer se stikajo vodoprepustna kraška območja planote Kras, Čičarije, Pivke, Snežnika in dela Javornikov z neprepustnim območjem flišnih Brkinov.
Območje zaznamujejo številni kraški pojavi, kot so jame, udornice, vrtače, kraški ravniki in visoke dinarske planote. Najznačilnejši so pojavi, vezani na stik apnenca s flišem, to so ponorne jame in slepe doline.
Največji jamski fenomen so Škocjanske jame, skoraj 7 kilometrov dolg jamski splet z enim največjih podzemnih kanjonov na svetu in s prostornino več kot 5,5 milijonov m3. Na vzhodnem delu biosfernega območja so Pivška presihajoča jezera, ki se z vodo napolnijo ob visokem vodostaju podzemne vode. V Brkinih so številne hudorniške grape, od koder se vodotoki večinoma stekajo v reko Reko. S hidrološkega vidika je biosferno območje izjemno tudi zato, ker tu poteka razvodnica med jadranskim in črnomorskim povodjem. Vodotoki in vodni viri napajajo tudi vodna omrežja pitne vode.
Geološka podlaga ter lega na prehodu med Primorjem in osrednjo Slovenijo so osnovna tudi za pestrost rastlinskih in živalskih vrst ter njihovih življenjskih prostorov. Biosferno območje Škocjanske jame je stik submediteranskega in srednjeevropskega bioklimatskega območja.
Biotska pestrost območja se kaže v številnih rastlinskih in živalskih vrstah, predvsem na suhih kraških travnikih, mokrotnih travnikih ob vodotokih ter na obširnih sklenjenih gozdnih površinah. Posebna vrednost so jame kot življenjski prostor številnih endemičnih živalskih vrst, med njimi človeške ribice (Proteus anguinus) in hrošč drobnovratnik (Leptodirus hochenwartii). Težko dostopni in dokaj neokrnjeni gozdovi nudijo življenjski prostor številnim živalskim vrstam, med katerimi tudi trem največjim plenilcem, in sicer medvedu (Ursus arctos), volku (Canis lupus) in risu (Lynx lynx). Celotno biosferno območje je tudi ugoden življenjski prostor za kar 27 vrst netopirjev (od 31 znanih vrst v Sloveniji).
Arheološka najdbe kažejo na izjemnost in poselitev od prazgodovine dalje. Iz obdobja srednjega veka izstopata dediščina številnih še ohranjenih cerkva in dediščina gradov, od katerih je v celoti ohranjen le grad Prem.
Skrb za kraško površje je skozi stoletja ohranila mozaične suhe kraške travnike s suhimi zidovi in številnimi vodnimi zajetji (kali), na hribovitih predelih pa terasaste ekstenzivne visokodebelne sadovnjake, ki se med drugim odslikujejo v znamenitih žganjih – kraški brinjevec in brkinski slivovec. Pomemben prispevek k ohranjanju biotske pestrosti in kulturne dediščine dajeta še čebelarstvo z Ilirsko Bistrico kot rojstnim krajem konstruktorja AŽ panjev – Antona Žnideršiča ter ovčjereja in živinoreja s transhumantnim pašništvom.
Mozaičnost območja se kaže tudi v stavbni dediščini pri kateri se prepletajo mediteranski in osrednjeslovenski vplivi. Ob vodotokih so ohranjeni sledovi bogate zgodovine mlinarstva in žagarstva, ki sega v srednji vek. Omeniti velja še v srednji vek segajočo dediščino furmanstva, dediščino rudarjenja, ki sega v 18. stoletje in dediščino Južne železnice iz sredine 19. stoletja.
Bogato duhovno izročilo, ki sega še v poganske čase, se kaže predvsem v številnih pustnih skupinah, med katerimi sta najbolj stari in posebej kot nesnovna dediščina varovani Škoromatija in Vrbiške šeme. Celotno območje je bilo po prvi svetovni vojni priključeno Italiji, kar se je z pojavom fašističnega zatiranja in terorja kazalo v visoki narodni zavednosti in močnem narodnoosvobodilnem gibanju vse do konca druge svetovne vojne, na kar nas med drugim spominjajo izjemno številčni spomeniki padlim domačinom.
Biosferno območje Škocjanske jame ima velik nacionalni in mednarodni pomen. To je območje regijskega parka Škocjanske jame, krajinskega parka Pivška presihajoča jezera in krajinskega parka Beka. Veliko je tudi naravnih vrednot in naravnih spomenikov ter spomenikov ali območij kulturne dediščine. Območje leži znotraj Natura 2000 območij Kras, Reka in Snežnik – Pivka. Na mednarodni ravni so Škocjanske jame vpisane na seznam svetovne dediščine Unesco kot samostojna enota, pragozd Snežnik pa je del več državne, serijske enote Starodavni in prvobitni bukovi gozdovi Karpatov in drugih delov Evrope. Škocjanske jame so vpisane tudi na seznam mednarodno pomembnih mokrišč ter med prvih 100 geoloških točk IUGS. Veščina suhozidne gradnje, znanja in tehnike pa so vpisane na seznam nesnovne dediščine Unesco.
Območje zaznamujejo številni kraški pojavi, kot so jame, udornice, vrtače, kraški ravniki in visoke dinarske planote. Najznačilnejši so pojavi, vezani na stik apnenca s flišem, to so ponorne jame in slepe doline.
Največji jamski fenomen so Škocjanske jame, skoraj 7 kilometrov dolg jamski splet z enim največjih podzemnih kanjonov na svetu in s prostornino več kot 5,5 milijonov m3. Na vzhodnem delu biosfernega območja so Pivška presihajoča jezera, ki se z vodo napolnijo ob visokem vodostaju podzemne vode. V Brkinih so številne hudorniške grape, od koder se vodotoki večinoma stekajo v reko Reko. S hidrološkega vidika je biosferno območje izjemno tudi zato, ker tu poteka razvodnica med jadranskim in črnomorskim povodjem. Vodotoki in vodni viri napajajo tudi vodna omrežja pitne vode.
Geološka podlaga ter lega na prehodu med Primorjem in osrednjo Slovenijo so osnovna tudi za pestrost rastlinskih in živalskih vrst ter njihovih življenjskih prostorov. Biosferno območje Škocjanske jame je stik submediteranskega in srednjeevropskega bioklimatskega območja.
Biotska pestrost območja se kaže v številnih rastlinskih in živalskih vrstah, predvsem na suhih kraških travnikih, mokrotnih travnikih ob vodotokih ter na obširnih sklenjenih gozdnih površinah. Posebna vrednost so jame kot življenjski prostor številnih endemičnih živalskih vrst, med njimi človeške ribice (Proteus anguinus) in hrošč drobnovratnik (Leptodirus hochenwartii). Težko dostopni in dokaj neokrnjeni gozdovi nudijo življenjski prostor številnim živalskim vrstam, med katerimi tudi trem največjim plenilcem, in sicer medvedu (Ursus arctos), volku (Canis lupus) in risu (Lynx lynx). Celotno biosferno območje je tudi ugoden življenjski prostor za kar 27 vrst netopirjev (od 31 znanih vrst v Sloveniji).
Arheološka najdbe kažejo na izjemnost in poselitev od prazgodovine dalje. Iz obdobja srednjega veka izstopata dediščina številnih še ohranjenih cerkva in dediščina gradov, od katerih je v celoti ohranjen le grad Prem.
Skrb za kraško površje je skozi stoletja ohranila mozaične suhe kraške travnike s suhimi zidovi in številnimi vodnimi zajetji (kali), na hribovitih predelih pa terasaste ekstenzivne visokodebelne sadovnjake, ki se med drugim odslikujejo v znamenitih žganjih – kraški brinjevec in brkinski slivovec. Pomemben prispevek k ohranjanju biotske pestrosti in kulturne dediščine dajeta še čebelarstvo z Ilirsko Bistrico kot rojstnim krajem konstruktorja AŽ panjev – Antona Žnideršiča ter ovčjereja in živinoreja s transhumantnim pašništvom.
Mozaičnost območja se kaže tudi v stavbni dediščini pri kateri se prepletajo mediteranski in osrednjeslovenski vplivi. Ob vodotokih so ohranjeni sledovi bogate zgodovine mlinarstva in žagarstva, ki sega v srednji vek. Omeniti velja še v srednji vek segajočo dediščino furmanstva, dediščino rudarjenja, ki sega v 18. stoletje in dediščino Južne železnice iz sredine 19. stoletja.
Bogato duhovno izročilo, ki sega še v poganske čase, se kaže predvsem v številnih pustnih skupinah, med katerimi sta najbolj stari in posebej kot nesnovna dediščina varovani Škoromatija in Vrbiške šeme. Celotno območje je bilo po prvi svetovni vojni priključeno Italiji, kar se je z pojavom fašističnega zatiranja in terorja kazalo v visoki narodni zavednosti in močnem narodnoosvobodilnem gibanju vse do konca druge svetovne vojne, na kar nas med drugim spominjajo izjemno številčni spomeniki padlim domačinom.
Biosferno območje Škocjanske jame ima velik nacionalni in mednarodni pomen. To je območje regijskega parka Škocjanske jame, krajinskega parka Pivška presihajoča jezera in krajinskega parka Beka. Veliko je tudi naravnih vrednot in naravnih spomenikov ter spomenikov ali območij kulturne dediščine. Območje leži znotraj Natura 2000 območij Kras, Reka in Snežnik – Pivka. Na mednarodni ravni so Škocjanske jame vpisane na seznam svetovne dediščine Unesco kot samostojna enota, pragozd Snežnik pa je del več državne, serijske enote Starodavni in prvobitni bukovi gozdovi Karpatov in drugih delov Evrope. Škocjanske jame so vpisane tudi na seznam mednarodno pomembnih mokrišč ter med prvih 100 geoloških točk IUGS. Veščina suhozidne gradnje, znanja in tehnike pa so vpisane na seznam nesnovne dediščine Unesco.
