Z domačini o dediščini

V petek, 20. 2. 2009 so bili domačini ožjega zavarovanega območja parka Škocjanske jame vabljeni na dogodek s področja dediščine. Posvetili smo se, za trajnostni razvoj bistvenemu vprašanju, kako iz preteklosti graditi sedanjost ali kako in zakaj (z) dediščino živeti v sodobnem času.  



  slika 1: Arhitekta Danilo Antoni in Aleksandra Torbica

Zanimala nas je dediščina kraške bivalne kulture ali natančneje njene zakonitosti, ki naj se spoštujejo pri posegih v vaški prostor, če želimo ohraniti avtohton kraški način bivanja. O tem sta nam spregovorila arhitekta Danilo Antoni in Aleksandra Torbica, dva izmed avtorjev in urednik priročnika Bivalna kultura na Krasu, ki je v ponatisu izšel v Trstu leta 2006 pri Slovenskem deželnem gospodarskem združenju.
Uvodoma je bilo izpostavljeno dejstvo, da je bilo izgubljeno poznavanje prostora naših prednikov in njihovo vedenje kako živeti v ravnovesju z njim. Ti so zelo dobro poznali avtohtone materiale, njihovo uporabnost ali neuporabnost za posamezne namene, klimo, relief in njimi prilagojene vaške poselitvene vzorce ter morje drobcenih, a zato nič manj pomembnih, tehničnih znanj. To je bil temelj kraškega načina bivanja za katerega je bilo značilno celostno razmišljanje. Tako kar se tiče ravnovesja z naravnimi danostmi kot enotnosti vasi v materialnem, družbenem in kulturnem smislu. Čisto banalen primer celostnega razmišljanja je vprašanje barv fasad na podeželju. Te so bile naravne oziroma take, da so se zlile z okoljem v njemu skladnih niansah. Gradile so celoto in niso težile k izstopanju.
 



  slika 2: Slikovita podoba priročnika Bivalna kultura na Krasu

Danes smo priča problemu širitve značilnosti (pri)mestnega urbanizma in vil na podeželje ter posledično izginjanju vasi kot značilne oblike podeželskega naselja sestavljenega iz domačij s svojimi zakonitostmi. Ta pojav, ki je povezan tudi s spremembami socialnih vidikov bivanja, ki danes vse bolj težijo k popolnemu individualizmu in odtujevanju od skupnosti, - pomeni odmik od izvornega kraškega načina bivanja v sozvočju s prostorom, skupnostjo in z njimi povezanih kvalitet.
Ohranjanje kraškega načina bivanja pa, poleg tlorisov, gradbenih značilnosti in avtohtonih materialov, pripelje tudi do razmisleka o izrabi sončne energije in ponovni uporabi štjrn, kar je v sodobnem času temelj za ponovno vzpostavitev energetsko in vodno avtonomne kraške hiše, kot ene od značilnosti izvorne kraške bivalne kulture. Jasno je, da k energetski varčnosti kraške hiše prispeva tudi ustrezna, skozi stoletja preverjena, postavitev bivalnih prostorov, oken in vrat, ki poleti zagotavljajo odsotnost sončnih žarkov, pozimi pa akumulacijo dodatne toplote v bivalnih prostorih.
In še marsikaj dragocenega smo zvedeli od naših cenjenih gostov.
  Na koncu so predstavniki domačij na območju parka prejeli izvod omenjenega priročnika, ki bi po mojem osebnem mnenju, moral postati obvezno čtivo za vse Kraševce živeče na podeželju. Knjižica je neprecenljive vrednosti tudi zato, ker na preprost in povsem naraven način pripravi bralca do pravilnega razmišljanja o zakonitostih in vrednotah avtohtone kraške bivalne kulture. Priročnike so nam prijazno podarili na Slovenskem deželnem gospodarskem združenju, ki se mu na tem mestu še enkrat iskreno zahvaljujemo.

Sledil je dogovor JZ PŠJ s prisotnimi domačinkami o sodelovanju na razstavi velikonočnih pirhov Centra domače in umetnostne obrti ter odločitev o izvedbi etnološkega krožka.


Pripravila: Darja Kranjc
Fotografiji: Rosana Cerkvenik
 

Spletni piškotki

Spletno mesto park-skocjanske-jame.si za svoje delovanje uporablja piškotke. Prosimo označite, za katere dovolite hranjenje (O piškotkih)