Vremska dolina skozi oči domačinke
V petek, 20. 11. 2015, smo v prostorih Podružnične šole Vreme prisluhnili domačinki in študentki zgodovine Heleni Vidmar Zrnec iz Gornjih Vrem. Na dogodku v organizaciji TKŠD Urbanščica in JZ PŠJ je svojim krajanom nakazala številne zanimive drobce iz zgodovine Vremske doline in s tem potrdila, da se eden od njenih razvojnih potencialov zagotovo skriva v bogati kulturni dediščini.
slika 1: Mag. Vanja Debevec med uvodnim nagovorom o Biosfernem območju Kras in porečju Reke
Izpostavila je, da je v Gornjih Ležečah nekoč potekala obrambna linija pred turškimi upadi. Iz tega razloga je cesar semkaj naselil uskoške kmete, da bi varovali naše ozemlje pred Turki. Kraj je znan tudi po železniški in vodovodni infrastrukturi. V navezavi na Gornje Vreme je nadaljevala z omembo gradov Tukeljče in Strane. Poudarila je, da pri tej vasi poteka prelom med dinarskim in alpskim svetom. Reka Reka začne tu prvič ponikati. Dolnje Vreme, pravi, slovijo po »Špitalu« za železničarske delavce, ki so v težkih pogojih gradili Južno železnico. Mnogi so umrli in so pokopani na tej lokaciji. Središče doline je Vremski Britof. Tu je bila šola, pošta, trgovina, gostilne, sedež rudnika črnega premoga, ... Veliko od tega je še vedno prisotno. Famlje imajo grad Školj, kjer naj bi domoval roparski graščak, Pot vodnih zakladov in znamenito cerkev sv. Tomaža. Goriče slovijo kot partizanska vas mimo katere je v starih časih hodil Ravbar iz Školja. Škoflje so nekdaj v prvi hiši na križišču imele mitnico, kjer se je pobirala mitnina pred prehodom čez škofeljski most. V Škofljah imamo danes Dujčevo domačijo. Na Vremščici je cerkvica sv. Urbana, tam živi ris in še danes se ponaša z ovčjerejo. Namreč kmetje iz Gornjih Vrem naj bi nekoč gonili ovce na pašo pod Vremščico. So pa skoraj gotovo na Vremščici pasli tudi drugi Vremci, saj so gozdovi, ki so zrasli na včasih srejskih pašnikih porazdeljeni med prebivalce vse Vremske doline. Še do polovice minulega stoletja so na Vremščici po več dni kosili za zimsko krmo kmetje iz celotne doline. Na divaškem Gabrku je najti ostanke nanoškega vojaškega vodovoda. Nenazadnje je omenila še Cecilijo Urban iz Divače, ki je bila med leti 1905-1906 vpisana na dunajsko univerzo, kjer navaja, da je njen matični jezik slovenščina. To so samo nekateri od Heleninih drobcev.
slika 2: Helena Zrnec Vidmar med predavanjem
Vsi prisotni smo se na koncu strinjali, da bi moral vsak Vremec poznati vsaj delček bogatega izročila in zgodovine svoje (naj)bližnje okolice ter biti ponosen nanjo in jo s ponosom predstavljati svojim otrokom in obiskovalcem.
slika 3: Mirjam Frankovič Franetič in Helena Zrnec Vidmar zadovoljne z uspešno izvedbo večera
Pobude prisotnih domačinov si lahko preberete na portalu TKŠD Urbanščica.
Pripravila: Darja Kranjc
Fotografije: Darja Kranjc
slika 1: Mag. Vanja Debevec med uvodnim nagovorom o Biosfernem območju Kras in porečju Reke
Izpostavila je, da je v Gornjih Ležečah nekoč potekala obrambna linija pred turškimi upadi. Iz tega razloga je cesar semkaj naselil uskoške kmete, da bi varovali naše ozemlje pred Turki. Kraj je znan tudi po železniški in vodovodni infrastrukturi. V navezavi na Gornje Vreme je nadaljevala z omembo gradov Tukeljče in Strane. Poudarila je, da pri tej vasi poteka prelom med dinarskim in alpskim svetom. Reka Reka začne tu prvič ponikati. Dolnje Vreme, pravi, slovijo po »Špitalu« za železničarske delavce, ki so v težkih pogojih gradili Južno železnico. Mnogi so umrli in so pokopani na tej lokaciji. Središče doline je Vremski Britof. Tu je bila šola, pošta, trgovina, gostilne, sedež rudnika črnega premoga, ... Veliko od tega je še vedno prisotno. Famlje imajo grad Školj, kjer naj bi domoval roparski graščak, Pot vodnih zakladov in znamenito cerkev sv. Tomaža. Goriče slovijo kot partizanska vas mimo katere je v starih časih hodil Ravbar iz Školja. Škoflje so nekdaj v prvi hiši na križišču imele mitnico, kjer se je pobirala mitnina pred prehodom čez škofeljski most. V Škofljah imamo danes Dujčevo domačijo. Na Vremščici je cerkvica sv. Urbana, tam živi ris in še danes se ponaša z ovčjerejo. Namreč kmetje iz Gornjih Vrem naj bi nekoč gonili ovce na pašo pod Vremščico. So pa skoraj gotovo na Vremščici pasli tudi drugi Vremci, saj so gozdovi, ki so zrasli na včasih srejskih pašnikih porazdeljeni med prebivalce vse Vremske doline. Še do polovice minulega stoletja so na Vremščici po več dni kosili za zimsko krmo kmetje iz celotne doline. Na divaškem Gabrku je najti ostanke nanoškega vojaškega vodovoda. Nenazadnje je omenila še Cecilijo Urban iz Divače, ki je bila med leti 1905-1906 vpisana na dunajsko univerzo, kjer navaja, da je njen matični jezik slovenščina. To so samo nekateri od Heleninih drobcev.
slika 2: Helena Zrnec Vidmar med predavanjem
Vsi prisotni smo se na koncu strinjali, da bi moral vsak Vremec poznati vsaj delček bogatega izročila in zgodovine svoje (naj)bližnje okolice ter biti ponosen nanjo in jo s ponosom predstavljati svojim otrokom in obiskovalcem.
slika 3: Mirjam Frankovič Franetič in Helena Zrnec Vidmar zadovoljne z uspešno izvedbo večera
Pobude prisotnih domačinov si lahko preberete na portalu TKŠD Urbanščica.
Pripravila: Darja Kranjc
Fotografije: Darja Kranjc