Strokovni seminar na Brionih in v Škocjanskem zatoku

Po jutranjem zgodnjem odhodu izpred OŠ Divača, gladkem prečkanju meje in pravočasnem vkrcavanju na barčico v Fažani, smo bili na Velikem Brionu (Veliki Brijun) deležni prijaznega sprejema osebja Nacionalnega parka Brijuni in klasičnega ogleda osrednjega od 14. otokov brionskega arhipelaga s turističnim vlakcem. 

Glede na množičnost obiska, zlasti v poletnih mesecih, smo se strinjali, da je vlakec eleganten način nadzorovanja množičnih ogledov s ciljem čim manjšega vpliva na naravo. Na tak način se omejuje oglede izven začrtanih poti in prispeva k izpolnjevanju vseh ostalih varstvenih režimov. 

Največja nevarnost na otočju je požar, zato ima Park 12. člansko naravovarstveno nadzorno službo, ki v parih nadzira otočje 24 ur na dan. Poleg tega si pri nadzoru pomagajo tudi z radarjem in številnimi kamerami. Požar bi za otočje, ki med drugim slovi po makiji, travnikih, oljčnikih (na otoku raste tudi 1600 let stara oljka) in mediteranskih gozdovih, pomenil veliko katastrofo. Zanimivo je obenem, da je na območju nacionalnega parka popolnoma prepovedan ribolov. Brionski akvatorij slovi kot mrestišče rib in reprezentativna oaza morskih organizmov severnega Jadrana.

Po zaključku vožnje z vlakcem, smo bili deležni predstavitve izobraževalnih programov in z njimi povezanih didaktičnih pripomočkov za šole in vrtce v izvedbi strokovne službe Parka. Podrobneje nam je bil predstavljen program podajanja vsebin o morski obali, ki med drugim sloni na igrah prepoznavanja organizmov, strategij njihovega prilagajanja življenja na stresni okoliš obalnega pasu in ustvarjanja vrst na podlagi podanih življenjskih pogojev. 

Bistvo tamkajšnjih izobraževalnih programov je raziskovanje in učenje v naravi.  

Na Velikem Brionu smo si obenem ogledali sladkovodno močvirje (Briunska bara) in se pogovorili o tamkajšnji bogati flori in favni. 

          

Ogledali smo si prekrasen didaktični center nacionalnega parka z imenom »Kuća za brodice«, katerega ogled res priporočamo.

Sledila je vožnja do Naravnega rezervata Škocjanski zatok, kjer smo si najprej privoščili kavico in številne slane in sladke dobrote naših zlatih upokojenk. 

Nadaljevali smo s poučnim predavanjem dr. Roberta Turka iz piranske enote Zavoda za varstvo narave o morskih habitatnih tipih. Podučil nas je, da so le-ti deležni bistveno manj pozornosti kot tisti na kopnem in skladno s tem njihovo varstvo zaostaja. Eden od razlogov je zagotovo dejstvo, da že njihovo kartiranje zahteva več časa in denarja. Istočasno pa je morje vabljiv prostor za posege. Veliko je »razvojnih načrtov«. Skladno z Aichi direktivo naj bi do 2020 imeli zavarovanega več kot 10 % slovenskega morja. Trenutno je zavarovanega 0,3 do 0,5 % odvisno kako vlečemo mejo s Hrvaško. Prav tako naj bi skladno s to direktivo imeli zagotovljeno učinkovito upravljanje teh območji, ki predvideva varovanje vsakega habitatnega tipa v dvojniku. V vsakem primeru pa naj bi imeli zaščiteno vsaj 10 % posameznega habitatnega tipa, če želimo ohraniti vse procese v morju. Sedanjih 0,3 ali 0,5 % za to ni dovolj. V celotnem Mediteranu je le 0,04 % strogih naravnih rezervatov, kjer v morju ni dovoljeno nič. 

Dvoje najpomembnejših življenjskih okolij v morju predstavljata pozeidonovka (sredozemski endemit) in cistozira (rjave alge). Imamo stalne populacije delfina (velika pliskovka), želve (glavata kareta) in vranjeka, ki se tu zadržujejo zaradi prehranjevanja. Žal sredi morja v Sloveniji nimamo še nič zaščitenega. Od rjavih alg smo zaradi toplejšega morja izgubili bračiča, zmanjšujejo se združbe s cistoziro. Problem je transport in plitvina slovenskega morja. Manevri bark dvigujejo sediment, morje se ne more stabilizirati, življenjsko okolje se ne more vzpostaviti. Zadnja leta je vedno več leščurja (školjka), vsi ribolovni staleži gredo navzdol, a se ne ve za kaj. Premalo je spremljanja stanja, a za to ni predvidenih sredstev. S projektnim denarjem se ne more zagotoviti dolgoročnega spremljanja stanja. 
Glede obrežja je situacija dobra. Imamo Krajinski park Strunjan, Sečoveljske soline, Naravni rezervat Škocjanski zatok. Med pomembna življenjska okolja na obrežju poleg lagun in solin, spadajo še Debeli rtič in Piranska punta.   

Dr. Turk je na koncu ponovno poudaril, da v Sloveniji primanjkuje denarja za raziskovanje in spremljanje stanja morske biotske raznovrstnosti. In dodal, da bi kot država morali biti bolj proaktivni na tem področju, saj se v tem delu Jadranskega morja vse spremembe najbolj poznajo, a je problem, ker morje nima lastnika, ampak je takorekoč od vseh. 
Polni vtisov in novih spoznanj, ki naj pridejo prav pri nadaljnjem delu z našimi učenci, smo se odpravili proti domu in tako zaključili letošnje šolsko leto Mreže šol parka Škocjanske jame. 

Pripravila: Darja Kranjc

Fotografije: Darja Kranjc