Poškodbe ponvic v Škocjanskih jamah in predlog njihove sanacije
Ponvice, eden izmed redkeje vidnih kraških pojavov, je voda ustvarjala tisočletja dolgo, a jih je človek s svojimi nepremišljenimi dejanji v preteklosti poškodoval v zelo kratkem času. Danes škoda v Škocjanskih jamah še ni »alarmantna«, bi bilo pa vseeno smiselno razmisliti, kako nastalo škodo omiliti in jo (vsaj) poizkušati sanirati.
Slika 1: Ponvice v Dvorani ponvic. Na ponvicah, ki so obarvane z oranžno-roza barvnim odtenkom, se siga še vedno odlaga.
V Škocjanskih jamah se nahaja več skupin ponvic različnih dimenzij. Najbolj poznane so ponvice v Dvorani ponvic, ki so bile odkrite 15.4.1888. Ta skupina se razrašča na površini okoli 80 m2 in šteje okoli 130 ponvic. Po nastanku spadajo v skupino tistih, ki nastajajo na peščenih kupih. Nanje ne pada voda iz jamskega stropa, temveč jih gradi sigotvorna voda, ki priteka iz skalne razpoke na vrhu kupa iz različnih lukenj. Ponvice se napolnijo z vodo le ob izdatnih padavinah, povprečno do desetkrat na leto. Verjeten vzrok za vse redkejše polnjenje ponvic je zaraščanje površja v porečju reke Reke z gozdom. Travniške površine neposredno nad samo Dvorano ponvic zarašča stoletni gozd, v katerem prevladuje črni bor, zasajen v času načrtnega pogozdovanja kraških goljav pred dvema stoletjema. Razlog za to, da se ponvice danes polnijo redkeje, pa gre iskati verjetno tudi v zniževanju piezometričnega nivoja (nivoja podtalnice).
Ker so ponvice večino leta prazne, se tako med obiskovalci kot tudi med strokovno javnostjo, že dolgo pojavlja vprašanje ali ponvice še rastejo ali ne. Odgovor je pritrdilen. Kljub temu da se ponvice napolnijo z vodo le nekajkrat v letu, le – te še vedno rastejo. Rast je vidna tudi po barvi sige, ki se v današnjem času pojavlja v oranžno-roza odtenku. Če ponvice natančno pogledamo, vidimo, da je celotna leva stran skupine obarvana z omenjenim barvnim odtenkom, medtem ko je na desni strani opaziti ponvice, ki niso prevlečene s svežo plastjo sige (slika 1). Te ponvice ne rastejo več. Verjeten vzrok za to je opisan v nadaljevanju.
Slika 2: S hojo po robu ponvic se je le-ta zaradi brušenja vidno znižal.
Kako je prišlo do poškodovanja ponvic?
V okviru raziskovanja in urejanja jam za turistični obisk so bile v jami zgrajene številne steze. Ena izmed njih preči tudi ponvice in vodi v kamin, ki se nahaja v tej dvorani. Zgrajena je bila že zelo zgodaj, na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Ob ponvicah so jamski delavci vklesali stopnice v raščeno skalo, da ponvic s hojo ne bi poškodovali. Kar se tiče varovanja jam v obdobju prvih raziskav vemo, da so v tistem obdobju zelo pazili, da jamam in kapniškim tvorbam ne bi prizadejali škode. Zato lahko sklepamo, da so pri hoji čez ponvice uporabljali tako imenovane stope, ki so jih vklesali v samo skalo. Pri vodenju obiskovalcev v jame so bili tako pazljivi, da je bilo vodenje tudi z baklami v Tiho jamo v tistem obdobju prepovedano, ker so bakle puščale preveč saj, ki bi lahko jamo počrnile. V obdobju po drugi svetovni vojni se je plezalne poti po jami vedno bolj opuščalo. Po njih se tudi ni več vodilo obiskovalcev jam, zlasti zato, ker so bile takrat že zgrajene udobnejše in varnejše steze. Vsekakor pa se je čez ponvice še vedno hodilo. Razloga za to sta bila dva: monitoring jamske mikroklime in elektrifikacija jame. Z osvetlitvijo jame so bili na vrhu kupa, kjer rastejo ponvice, nameščeni reflektorji. Vzdrževalci so zato hodili kar čez ponvice, ko je bilo potrebno zamenjati žarnice. Kako pogosto in kje natančno so čeznje hodili, danes nihče točno ne ve. Dejstvo pa je, da je na ponvicah opaziti škodo, ki je nastala ravno s hojo po njihovih robovih. S hojo se robovi namreč brusijo in s tem znižujejo. Nastalo škodo lahko danes opazimo že s prostim očesom (slika 2).
Slika 3: Dve zarezi v ponvicah, pod katerima je lepo vidno odlaganje sige.
Spremenjena smer odtekanja vode je spremenila tudi »aktivnost« samih ponvic
Posledica znižanja robov je, da voda čez ponvice odteka na mestu, kjer je rob znižan in ponvica posledično neha rasti. Siga se sicer še vedno odlaga, ampak na zelo majhni površini. Ker voda odteka na poglobljenem delu, je odtok hitrejši. Posledično se zmanjša sposobnost odlaganja sige, ki je pogojena s prezračevanjem v vodi raztopljenega apnenca . V preteklosti se je čez ponvice hodilo po desni strani, če gledamo po pobočju navzgor. Pri opazovanju pretakanja vode ob dežju je opaziti, da se večina vode čez ponvice sedaj prelije čez znižana mesta in določenih ponvic sploh ne polni. Mestoma pa voda ponvice celo obide. Da bi problem rešili so vodniki v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, v nekatere ponvice vrezali kanale, preko katerih bi voda napolnila ponvice pod njimi. Kanali so še danes lepo vidni. Problem pa so s tem rešili le deloma, saj se voda pretaka preko ponvic samo čez vrezane kanale. Lep primer tako poškodovane ponvice je ponvica P_10A, katere dolžina znaša 580 cm. V preteklosti so vanjo zarezali 7 zarez, širine 3 do 20 mm, njihova globina pa se giblje med 13 in 18 mm. Na mestu, kjer se voda pretaka, je lepo vidna odebelitev ponvice (slika 3). Tudi tu je odlaganje sige zmanjšano zaradi prehitrega odtoka vode in slabše prezračenosti raztopine.
V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja se je veliko govorilo o tem, da bi ponvice umetno napolnili z vodo. S tem posegom naj bi ohranili njihovo rast, saj je veljalo prepričanje, da ponvice ne rastejo več, poleg tega pa naj bi bil tudi njihov videz bolj naraven. Naravovarstveno etično vprašanje, ki se pojavlja ob tem, je jasno. Če želimo ohraniti naravni videz ponvic, tega ne smemo narediti. Na krasu je pač tako, da voda teče le ob padavinah in tako je bilo v vsej zgodovini rasti ponvic. V preteklosti so obstajala bolj vlažna obdobja, ki jih omenjajo strokovnjaki, ko je bilo več padavin in so ponvice rasle hitreje. Dejstvo pa je, da niso bile nikoli ves čas napolnjene z vodo.
Samim ponvicam lahko rast delno povrnemo s sanacijo posledic hoje po njih, ki smo jih zagrešili sami. Vsekakor pa morajo biti ti posegi čim manjši, čimbolj neopazni in čimbolj sonaravni, do samih ponvic. Tako kot vsi ostali pojavi na Zemlji, so tudi one minljive, zato jih je najbolj smotrno prepustiti naravnim jamskim procesom.
Kaj lahko storimo?
Najprej moramo vzpostaviti strikten režim obiskovalcu jame, ki se bo odpravil čez ponvice. Za hojo čez njih je tako potrebno uporabljati le vklesane stope, kjer pa teh ni, predlagamo izdelavo ustreznih stopov.
Drugi korak k rešitvi nastalega problema je krpanje nastale škode. V Škocjanskih jamah smo sanirali že nekaj ponvic, ki so bile poškodovane predvsem zaradi osvetljave jame. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so namreč kar nekaj ponvic v jami uporabili za "skrivališče" reflektorjev. Da bi iz njih spraznili vodo so v nekatere zvrtali luknje, nekaterim pa odbili robove. Naravovarstveniki, ki delamo v parku, si prizadevamo, da bi te nepravilne posege iz preteklosti odpravili in jamam povrnili čim bolj naravni videz.
Leta 2003 smo nad Šotorom (v Tihi jami) opravili sanacijo poškodovane ponvice. Le-to smo zacementirali, tako da se voda sedaj pretaka čez celotno površino. V samo sedmih letih so že vidni pozitivni rezultati sanacije, saj je voda celotni zacementiran del prekrila s sigo, tako da poseg prostemu očesu obiskovalca ni več viden. V tem času se je odložilo do 1 mm sige, nakazana pa je tudi rast mikro ponvic na površini kjer se pretaka voda. Za ponvice v Dvorani ponvic predlagamo isti oziroma podoben postopek sanacije, saj se je le-ta pokazal za uspešnega.
V Dvorani ponvic je bilo ugotovljenih 22 ponvic, ki so vidno poškodovane zaradi hoje preko njih. Vse poškodovane ponvice se nahajajo na skrajnem desnem robu, do približno 2/3 višine celotnega pobočja (do ponvice P_21 na sliki 4). Robovi ponvic so poškodovani na dolžini 30 do 50 cm, kar ustreza približni širini stopa, znižane pa so za 7 do 43 mm. Iz meritev, ki sva jih opravila v juniju 2010, ugotovimo, da so najbolj znižane tiste ponvice, ki so najmanjše (po premeru oziroma imajo najkrajši rob), hkrati pa jih večina leži na zgornjem delu kupa.
Na vseh poškodovanih ponvicah bi bilo smiselno njihove znižane robove z ustreznimi cementi poravnati na nivo roba ponvice. Ravno tako bi bilo potrebno sanirati vse kanalčke, ki so jih zarezali vodniki v preteklosti. Kot rezultat take sanacije se, zlasti na podlagi predhodne pozitivne izkušnje, pričakuje, da bo ponvica začela ponovno rasti na celotni površini, voda pa bo odtekala počasneje. Mogoče je zato pričakovati, da bodo ponvice ob deževju kakšen dan dlje napolnjene z vodo.
Pripravila: Borut Lozej in Karmen Peternelj, naravovarstvena nadzornika in vodnika
Fotografije: Borut Lozej
Slika 4: Vklesani stopi na desni strani ponvic. Kjer stopov ni, so v preteklosti pri hoji uporabljali robove ponvic, kar je povzročilo njihovo zniževanje.
Slika 1: Ponvice v Dvorani ponvic. Na ponvicah, ki so obarvane z oranžno-roza barvnim odtenkom, se siga še vedno odlaga.
V Škocjanskih jamah se nahaja več skupin ponvic različnih dimenzij. Najbolj poznane so ponvice v Dvorani ponvic, ki so bile odkrite 15.4.1888. Ta skupina se razrašča na površini okoli 80 m2 in šteje okoli 130 ponvic. Po nastanku spadajo v skupino tistih, ki nastajajo na peščenih kupih. Nanje ne pada voda iz jamskega stropa, temveč jih gradi sigotvorna voda, ki priteka iz skalne razpoke na vrhu kupa iz različnih lukenj. Ponvice se napolnijo z vodo le ob izdatnih padavinah, povprečno do desetkrat na leto. Verjeten vzrok za vse redkejše polnjenje ponvic je zaraščanje površja v porečju reke Reke z gozdom. Travniške površine neposredno nad samo Dvorano ponvic zarašča stoletni gozd, v katerem prevladuje črni bor, zasajen v času načrtnega pogozdovanja kraških goljav pred dvema stoletjema. Razlog za to, da se ponvice danes polnijo redkeje, pa gre iskati verjetno tudi v zniževanju piezometričnega nivoja (nivoja podtalnice).
Ker so ponvice večino leta prazne, se tako med obiskovalci kot tudi med strokovno javnostjo, že dolgo pojavlja vprašanje ali ponvice še rastejo ali ne. Odgovor je pritrdilen. Kljub temu da se ponvice napolnijo z vodo le nekajkrat v letu, le – te še vedno rastejo. Rast je vidna tudi po barvi sige, ki se v današnjem času pojavlja v oranžno-roza odtenku. Če ponvice natančno pogledamo, vidimo, da je celotna leva stran skupine obarvana z omenjenim barvnim odtenkom, medtem ko je na desni strani opaziti ponvice, ki niso prevlečene s svežo plastjo sige (slika 1). Te ponvice ne rastejo več. Verjeten vzrok za to je opisan v nadaljevanju.
Slika 2: S hojo po robu ponvic se je le-ta zaradi brušenja vidno znižal.
Kako je prišlo do poškodovanja ponvic?
V okviru raziskovanja in urejanja jam za turistični obisk so bile v jami zgrajene številne steze. Ena izmed njih preči tudi ponvice in vodi v kamin, ki se nahaja v tej dvorani. Zgrajena je bila že zelo zgodaj, na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Ob ponvicah so jamski delavci vklesali stopnice v raščeno skalo, da ponvic s hojo ne bi poškodovali. Kar se tiče varovanja jam v obdobju prvih raziskav vemo, da so v tistem obdobju zelo pazili, da jamam in kapniškim tvorbam ne bi prizadejali škode. Zato lahko sklepamo, da so pri hoji čez ponvice uporabljali tako imenovane stope, ki so jih vklesali v samo skalo. Pri vodenju obiskovalcev v jame so bili tako pazljivi, da je bilo vodenje tudi z baklami v Tiho jamo v tistem obdobju prepovedano, ker so bakle puščale preveč saj, ki bi lahko jamo počrnile. V obdobju po drugi svetovni vojni se je plezalne poti po jami vedno bolj opuščalo. Po njih se tudi ni več vodilo obiskovalcev jam, zlasti zato, ker so bile takrat že zgrajene udobnejše in varnejše steze. Vsekakor pa se je čez ponvice še vedno hodilo. Razloga za to sta bila dva: monitoring jamske mikroklime in elektrifikacija jame. Z osvetlitvijo jame so bili na vrhu kupa, kjer rastejo ponvice, nameščeni reflektorji. Vzdrževalci so zato hodili kar čez ponvice, ko je bilo potrebno zamenjati žarnice. Kako pogosto in kje natančno so čeznje hodili, danes nihče točno ne ve. Dejstvo pa je, da je na ponvicah opaziti škodo, ki je nastala ravno s hojo po njihovih robovih. S hojo se robovi namreč brusijo in s tem znižujejo. Nastalo škodo lahko danes opazimo že s prostim očesom (slika 2).
Slika 3: Dve zarezi v ponvicah, pod katerima je lepo vidno odlaganje sige.
Spremenjena smer odtekanja vode je spremenila tudi »aktivnost« samih ponvic
Posledica znižanja robov je, da voda čez ponvice odteka na mestu, kjer je rob znižan in ponvica posledično neha rasti. Siga se sicer še vedno odlaga, ampak na zelo majhni površini. Ker voda odteka na poglobljenem delu, je odtok hitrejši. Posledično se zmanjša sposobnost odlaganja sige, ki je pogojena s prezračevanjem v vodi raztopljenega apnenca . V preteklosti se je čez ponvice hodilo po desni strani, če gledamo po pobočju navzgor. Pri opazovanju pretakanja vode ob dežju je opaziti, da se večina vode čez ponvice sedaj prelije čez znižana mesta in določenih ponvic sploh ne polni. Mestoma pa voda ponvice celo obide. Da bi problem rešili so vodniki v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, v nekatere ponvice vrezali kanale, preko katerih bi voda napolnila ponvice pod njimi. Kanali so še danes lepo vidni. Problem pa so s tem rešili le deloma, saj se voda pretaka preko ponvic samo čez vrezane kanale. Lep primer tako poškodovane ponvice je ponvica P_10A, katere dolžina znaša 580 cm. V preteklosti so vanjo zarezali 7 zarez, širine 3 do 20 mm, njihova globina pa se giblje med 13 in 18 mm. Na mestu, kjer se voda pretaka, je lepo vidna odebelitev ponvice (slika 3). Tudi tu je odlaganje sige zmanjšano zaradi prehitrega odtoka vode in slabše prezračenosti raztopine.
V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja se je veliko govorilo o tem, da bi ponvice umetno napolnili z vodo. S tem posegom naj bi ohranili njihovo rast, saj je veljalo prepričanje, da ponvice ne rastejo več, poleg tega pa naj bi bil tudi njihov videz bolj naraven. Naravovarstveno etično vprašanje, ki se pojavlja ob tem, je jasno. Če želimo ohraniti naravni videz ponvic, tega ne smemo narediti. Na krasu je pač tako, da voda teče le ob padavinah in tako je bilo v vsej zgodovini rasti ponvic. V preteklosti so obstajala bolj vlažna obdobja, ki jih omenjajo strokovnjaki, ko je bilo več padavin in so ponvice rasle hitreje. Dejstvo pa je, da niso bile nikoli ves čas napolnjene z vodo.
Samim ponvicam lahko rast delno povrnemo s sanacijo posledic hoje po njih, ki smo jih zagrešili sami. Vsekakor pa morajo biti ti posegi čim manjši, čimbolj neopazni in čimbolj sonaravni, do samih ponvic. Tako kot vsi ostali pojavi na Zemlji, so tudi one minljive, zato jih je najbolj smotrno prepustiti naravnim jamskim procesom.
Kaj lahko storimo?
Najprej moramo vzpostaviti strikten režim obiskovalcu jame, ki se bo odpravil čez ponvice. Za hojo čez njih je tako potrebno uporabljati le vklesane stope, kjer pa teh ni, predlagamo izdelavo ustreznih stopov.
Drugi korak k rešitvi nastalega problema je krpanje nastale škode. V Škocjanskih jamah smo sanirali že nekaj ponvic, ki so bile poškodovane predvsem zaradi osvetljave jame. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so namreč kar nekaj ponvic v jami uporabili za "skrivališče" reflektorjev. Da bi iz njih spraznili vodo so v nekatere zvrtali luknje, nekaterim pa odbili robove. Naravovarstveniki, ki delamo v parku, si prizadevamo, da bi te nepravilne posege iz preteklosti odpravili in jamam povrnili čim bolj naravni videz.
Leta 2003 smo nad Šotorom (v Tihi jami) opravili sanacijo poškodovane ponvice. Le-to smo zacementirali, tako da se voda sedaj pretaka čez celotno površino. V samo sedmih letih so že vidni pozitivni rezultati sanacije, saj je voda celotni zacementiran del prekrila s sigo, tako da poseg prostemu očesu obiskovalca ni več viden. V tem času se je odložilo do 1 mm sige, nakazana pa je tudi rast mikro ponvic na površini kjer se pretaka voda. Za ponvice v Dvorani ponvic predlagamo isti oziroma podoben postopek sanacije, saj se je le-ta pokazal za uspešnega.
V Dvorani ponvic je bilo ugotovljenih 22 ponvic, ki so vidno poškodovane zaradi hoje preko njih. Vse poškodovane ponvice se nahajajo na skrajnem desnem robu, do približno 2/3 višine celotnega pobočja (do ponvice P_21 na sliki 4). Robovi ponvic so poškodovani na dolžini 30 do 50 cm, kar ustreza približni širini stopa, znižane pa so za 7 do 43 mm. Iz meritev, ki sva jih opravila v juniju 2010, ugotovimo, da so najbolj znižane tiste ponvice, ki so najmanjše (po premeru oziroma imajo najkrajši rob), hkrati pa jih večina leži na zgornjem delu kupa.
Na vseh poškodovanih ponvicah bi bilo smiselno njihove znižane robove z ustreznimi cementi poravnati na nivo roba ponvice. Ravno tako bi bilo potrebno sanirati vse kanalčke, ki so jih zarezali vodniki v preteklosti. Kot rezultat take sanacije se, zlasti na podlagi predhodne pozitivne izkušnje, pričakuje, da bo ponvica začela ponovno rasti na celotni površini, voda pa bo odtekala počasneje. Mogoče je zato pričakovati, da bodo ponvice ob deževju kakšen dan dlje napolnjene z vodo.
Pripravila: Borut Lozej in Karmen Peternelj, naravovarstvena nadzornika in vodnika
Fotografije: Borut Lozej
Slika 4: Vklesani stopi na desni strani ponvic. Kjer stopov ni, so v preteklosti pri hoji uporabljali robove ponvic, kar je povzročilo njihovo zniževanje.