Novo obdobje raziskovanja Škocjanskih jam
Po osemnajstih letih so jamarji na pobudo Jamarskega društva Gregor Žiberna iz Divače v sodelovanju s Parkom Škocjanske jame ponovno začeli raziskovati Škocjanske jame po toku Reke proti Kačni jami. Raziskave so se začele že poleti, razmere za nadaljnje raziskovanje pozdemnega toka reke in poizkus povezave Škocjanskih jam s Kačno jamo, pa so bile najbolj ugodne prav pred kratkim.
Fotografija 1: Ekipa raziskovalcev na vhodu v jamo
Priprave na potop so se pravzaprav začele že letos poleti, ko so jamarji skušali raziskovati v obratni smeri (od Kačne jame proti Škocjanskim jamam). Zaradi lažjega transporta opreme pa so se po dogovoru s Parkom obločili, da raziskave opravljajo v smeri toka Reke.
Poleti in v jesenskih mesecih so tako uredili jamo za transport opreme, potapljači pa so si ogledali teren. Izvedenih je bilo pet akcij, na katerih so jamarji s poti čistili glino, ki sta jo za sabo pustili večji poplavi leta 2008 in 2010.
Z vrvmi in jeklenicami so opremili prečnice čez reko in ob reki ter na nekaterih mestih namestili nove kline. V Parku se sicer z urejanjem in obnavljanjem poti v tem delu jame, ki je večini znan kot Hankejev kanal, aktivno ukvarjamo že od leta 2003. V obnovo poti je bilo v tem času vloženih veliko ur dela.
Fotografija 2: Preko Martelovega jezera je transport opreme potekal s čolnom
Prvo pravo raziskovalno akcijo so organizirali v soboto, 19. novembra. V odtočni sifon v Marchesettijevem jezeru so se potopili Sebastjan Žagar (JD GŽ Divača), domačin iz Matavuna Aljoša Krivec (JD GŽ Divača) in Simon Burja (JD Simon Robič Domžale). Potapljači so pregledali rove do globokega slapu, raziskane leta 1991 in 1993 ter na novo raziskali nekaj sto metrov rova imenovanega Galerija mrzle vode. Ta rov je bil raziskan samo na začetku saj je vanj treba priplezati preko visoke skupine ponvic, preko katerih se ta stranski pritok izliva v glavno strugo Reke. Ponvice sta preplezala Aljoša Krivec in Sebastjan Žagar, ter po rovu nadaljevala pol ure daleč.
Rov je velikih dimenzij (10x20m) in v njem so mestoma odloženi debeli nanosi gline. Na dnu se med glino in podornim kamenjem pretaka potoček mrzle vode. Na koncu rova sta jamarja dosegla sifonsko jezero dimenzij 10x10m, ki obeta nadaljnje raziskave. Raziskani rov je stranski pritok izpod Vremščice, ki v Reko priteka iz smeri JV, vendar bo za natančno smer rova in dolžino potrebno počakati na meritve.
Fotografija 3: Nadaljnje raziskovanje je zahtevalo veliko priprav
Drugo veliko odkritje akcije je bilo odkritje človeške ribice v sifonu Marchesettijevega jezera, to je v sami Reki, kar je potrdilo domneve o prisotnosti človeške ribice v Škocjanskih jamah. Raziskave se bodo v prihodnosti nadaljevale tudi v to smer.
Žal potapljači tokrat niso šli čez visoki slap in naprej čez zaliti kanal v smeri proti Kačni jami. Raziskovanje v to smer je predvideno za naslednje akcije, zagotovo pa bo terjalo veliko truda, da bodo jamarji jamo najprej opremili in nato nadaljevali z raziskovanjem v to smer.
Pri transportu opreme je sodelovalo devet jamarjev, članov JD GŽ Divača, JD Sežana, JD SR Domžale in uslužbencev Parka Škocjanske jame. Ekipo so sestavljali: Borut Lozej, Boštjan Burja, Rosana Cerkvenik, Božo Krivokapič, Maruša Markočič, Borut Peric, Kristjan Rešaver, Mitja Maružin in Tomaž Zorman.
Potapljaške raziskave se bodo vsekakot nadaljevale v prihodnje ob ugodnem vodostaju Reke, čaka nas še kar nekaj težkih raziskovalnih akcij.
"Verjamemo v uspeh in v končni cilj – povezavo Škocjanskih jam in Kačne jame v verjetno najdaljši jamski sistem v Sloveniji," še zatrjujejo navdušeni jamarji.
Besedilo: Borut Lozej
Fotografije: Borut Lozej in Kristjan Rešaver
Fotografija 4: Trije potapljači so po 18 letih odkrili približno 500 metrov novih delov jam.
Fotografija 5: Škocjanske jame se končajo s sifonom, ki so ga morali preplavati potapljači.
Fotografija 1: Ekipa raziskovalcev na vhodu v jamo
Priprave na potop so se pravzaprav začele že letos poleti, ko so jamarji skušali raziskovati v obratni smeri (od Kačne jame proti Škocjanskim jamam). Zaradi lažjega transporta opreme pa so se po dogovoru s Parkom obločili, da raziskave opravljajo v smeri toka Reke.
Poleti in v jesenskih mesecih so tako uredili jamo za transport opreme, potapljači pa so si ogledali teren. Izvedenih je bilo pet akcij, na katerih so jamarji s poti čistili glino, ki sta jo za sabo pustili večji poplavi leta 2008 in 2010.
Z vrvmi in jeklenicami so opremili prečnice čez reko in ob reki ter na nekaterih mestih namestili nove kline. V Parku se sicer z urejanjem in obnavljanjem poti v tem delu jame, ki je večini znan kot Hankejev kanal, aktivno ukvarjamo že od leta 2003. V obnovo poti je bilo v tem času vloženih veliko ur dela.
Fotografija 2: Preko Martelovega jezera je transport opreme potekal s čolnom
Prvo pravo raziskovalno akcijo so organizirali v soboto, 19. novembra. V odtočni sifon v Marchesettijevem jezeru so se potopili Sebastjan Žagar (JD GŽ Divača), domačin iz Matavuna Aljoša Krivec (JD GŽ Divača) in Simon Burja (JD Simon Robič Domžale). Potapljači so pregledali rove do globokega slapu, raziskane leta 1991 in 1993 ter na novo raziskali nekaj sto metrov rova imenovanega Galerija mrzle vode. Ta rov je bil raziskan samo na začetku saj je vanj treba priplezati preko visoke skupine ponvic, preko katerih se ta stranski pritok izliva v glavno strugo Reke. Ponvice sta preplezala Aljoša Krivec in Sebastjan Žagar, ter po rovu nadaljevala pol ure daleč.
Rov je velikih dimenzij (10x20m) in v njem so mestoma odloženi debeli nanosi gline. Na dnu se med glino in podornim kamenjem pretaka potoček mrzle vode. Na koncu rova sta jamarja dosegla sifonsko jezero dimenzij 10x10m, ki obeta nadaljnje raziskave. Raziskani rov je stranski pritok izpod Vremščice, ki v Reko priteka iz smeri JV, vendar bo za natančno smer rova in dolžino potrebno počakati na meritve.
Fotografija 3: Nadaljnje raziskovanje je zahtevalo veliko priprav
Drugo veliko odkritje akcije je bilo odkritje človeške ribice v sifonu Marchesettijevega jezera, to je v sami Reki, kar je potrdilo domneve o prisotnosti človeške ribice v Škocjanskih jamah. Raziskave se bodo v prihodnosti nadaljevale tudi v to smer.
Žal potapljači tokrat niso šli čez visoki slap in naprej čez zaliti kanal v smeri proti Kačni jami. Raziskovanje v to smer je predvideno za naslednje akcije, zagotovo pa bo terjalo veliko truda, da bodo jamarji jamo najprej opremili in nato nadaljevali z raziskovanjem v to smer.
Pri transportu opreme je sodelovalo devet jamarjev, članov JD GŽ Divača, JD Sežana, JD SR Domžale in uslužbencev Parka Škocjanske jame. Ekipo so sestavljali: Borut Lozej, Boštjan Burja, Rosana Cerkvenik, Božo Krivokapič, Maruša Markočič, Borut Peric, Kristjan Rešaver, Mitja Maružin in Tomaž Zorman.
Potapljaške raziskave se bodo vsekakot nadaljevale v prihodnje ob ugodnem vodostaju Reke, čaka nas še kar nekaj težkih raziskovalnih akcij.
"Verjamemo v uspeh in v končni cilj – povezavo Škocjanskih jam in Kačne jame v verjetno najdaljši jamski sistem v Sloveniji," še zatrjujejo navdušeni jamarji.
Besedilo: Borut Lozej
Fotografije: Borut Lozej in Kristjan Rešaver
Fotografija 4: Trije potapljači so po 18 letih odkrili približno 500 metrov novih delov jam.
Fotografija 5: Škocjanske jame se končajo s sifonom, ki so ga morali preplavati potapljači.
