Lišajska karta Regijskega parka Škocjanske jame
V petek je bila v Jurjevem skednju v Škocjanu otvoritev razstave z naslovom Lišajska karta Regijskega parka Škocjanske jame, ki je nastala v okviru razpisa OP RČV 2007 - 2013 za sofinanciranje projektov Po kreativni poti do praktičnega znanja Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport ter Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije. Izvajalec projekta je bila Univerza v Novi Gorici s partnerji JP Studio Jožko Požrl s.p. in Javnim zavodom Park Škocjanske jame.
Namen projekta »Lišajska karta parka Škocjanske jame« je bil dopolniti manjkajoče znanje o vrstah lišajev, ki so prisotni v Parku. Lišaji so pomemben pokazatelj onesnaženosti okolja, zato je poznavanje njihove prisotnosti na določenem območju dober indikator kakovosti zraka. Na območju Parka Škocjanske jame do sedaj še ni bilo sistemskega popisa lišajskih vrst. Zanimalo nas je tudi, kako dobro ljudje na tem območju poznajo lišaje.
Posebej smo preučili lišaje, ki se pojavljajo na vhodih v jamske ekosisteme. Poskusili smo določiti vpliv turizma nanje. Pregledali smo prisotne vrste lišajev na ožjem območju parka ter jih primerjali z nekaterimi lokacijami na njegovem širšem področju (Snežnik). Naš namen je bil tudi zbrati obstoječa lokalna imena ter oblike uporabe med prebivalstvom na območju Parka.
Pripravili smo razstavo in film ter tako razširili ponudbo parka ter prispevali k zavedanju ljudi o pomenu ohranjanja okolja.
Popisali smo lišaje na 51 lokacijah, in sicer 30 na ožjem območju parka Škocjanske jame in 20 na širšem območju v predelu Snežnika. Skupno smo določili 73 vrst lišajev (oz. v nekaterih primerih rodov, saj je bilo ponekod določanje do vrste prezahtevno). Najpogosteje so se pojavljali lišaji rodu Lepraria sp. in vrst Flavoparmelia caperata, Phlyctis argena, Hypogymnia physodes in Loxospora elatina. Največkrat smo zasledili skorjaste oblike lišajev, ki so najmanj občutljive na onesnaženje zraka, najmanj pogoste so bile grmičaste vrste. Nekatere vrste (npr. Flavoparmelia caperata, Xanthoria polycarpa, Pseudevernia furfuracea) so se pojavljale predvsem na ožjem območju parka, medtem ko smo druge (npr. Punctelia borreri in Pertursaria sp.) našli predvsem na območju Snežnika.
Velikih razlik v sestavi lišajskih vrst med obema območjema nismo zaznali, zato ne moremo trditi, da je zaradi prisotnosti turizma v Parku kakovost okolja slabša. Nekatere vrste, ki so se pojavljale predvsem na ožjem območju Parka, kot na primer navadni rogovilar (Pseudevernia furfuracea) so zelo občutljive na onesnaženje in v literaturi navedene kot odlični indikatorji dobrega stanja okolja. Iz naših rezultatov torej lahko rečemo, da onesnaženje na tem območju ni nič večje kot na bolj oddaljenih in manj obremenjenih lokacijah, kakršna je Snežnik.
Iz analize vprašalnikov, ki so jih izpolnili prebivalci vasi Betanja, Matavun, Lokev in Škocjan, sem prišla do naslednjih sklepov. Ljudje poznajo lišaje in so jih tudi že videli v preteklosti. Vzorce (slike) posamezne vrste lišajev prepoznajo, ne znajo pa jih poimenovati. Večina ljudi ne ve kakšno vlogo imajo lišaji v okolju, v katerem se nahajajo. Nekateri menijo, da so pokazatelji zdravega oziroma nezdravega okolja, nekateri pa so prepričani, da so lišaji pokazatelji suhega oziroma vlažnega okolja. Približno tretjina vprašanih meni, da so lišaji koristni, ostali dve tretjini pa se o koristnosti ali škodljivosti lišajev niso znali opredeliti. Večina vprašanih lišajev v preteklosti ni nikoli rabila, znajo pa povedati, da so njihovi predniki lišaje uporabljali za čaje in za druge zdravilne namene (npr. tinktura – za zdravljenje opeklin ali kožnih bolezni). Nekateri vedo, da se lišaje uporablja tudi za izdelovanje mil, parfumov in v kozmetiki, tudi v floristiki (za ikebane in namizne šopke). Nekateri ljudje pravijo, da so v preteklosti lišaje načrtno odstranjevali z zidov (estetska vloga) in iz drevesnih debel. Pod lišaji naj bi se zbirali škodljivi organizmi, ki so uničevali drevesa, zato so lišaje odstranili in zažgali. Večina ljudi ne pozna nobenega narečnega poimenovanja za lišaje, vseeno pa se je ena izmed anketirank spomnila dve poimenovanji, in sicer penčnik in jetrnik. Večina vprašanih ne pozna nobene zgodbe ali vraže o lišajih, eden izmed anketirancev pa je povedal, da so nekatere oblike lišajev pomenile srečo oziroma nesrečo.
Končni rezultat tega dela projekta sta film o projektu in o lišajih ter razstava, ki je postavljena v Jurjevem skednju v Škocjanu in bo na ogled do oktobra, ko se seli na Univerzo v Novi Gorici.
Pripravil: Tomaž Zorman
Foto: Polona Kovačič, arhiv PŠJ
Namen projekta »Lišajska karta parka Škocjanske jame« je bil dopolniti manjkajoče znanje o vrstah lišajev, ki so prisotni v Parku. Lišaji so pomemben pokazatelj onesnaženosti okolja, zato je poznavanje njihove prisotnosti na določenem območju dober indikator kakovosti zraka. Na območju Parka Škocjanske jame do sedaj še ni bilo sistemskega popisa lišajskih vrst. Zanimalo nas je tudi, kako dobro ljudje na tem območju poznajo lišaje.
Posebej smo preučili lišaje, ki se pojavljajo na vhodih v jamske ekosisteme. Poskusili smo določiti vpliv turizma nanje. Pregledali smo prisotne vrste lišajev na ožjem območju parka ter jih primerjali z nekaterimi lokacijami na njegovem širšem področju (Snežnik). Naš namen je bil tudi zbrati obstoječa lokalna imena ter oblike uporabe med prebivalstvom na območju Parka.
Pripravili smo razstavo in film ter tako razširili ponudbo parka ter prispevali k zavedanju ljudi o pomenu ohranjanja okolja.
Popisali smo lišaje na 51 lokacijah, in sicer 30 na ožjem območju parka Škocjanske jame in 20 na širšem območju v predelu Snežnika. Skupno smo določili 73 vrst lišajev (oz. v nekaterih primerih rodov, saj je bilo ponekod določanje do vrste prezahtevno). Najpogosteje so se pojavljali lišaji rodu Lepraria sp. in vrst Flavoparmelia caperata, Phlyctis argena, Hypogymnia physodes in Loxospora elatina. Največkrat smo zasledili skorjaste oblike lišajev, ki so najmanj občutljive na onesnaženje zraka, najmanj pogoste so bile grmičaste vrste. Nekatere vrste (npr. Flavoparmelia caperata, Xanthoria polycarpa, Pseudevernia furfuracea) so se pojavljale predvsem na ožjem območju parka, medtem ko smo druge (npr. Punctelia borreri in Pertursaria sp.) našli predvsem na območju Snežnika.
Velikih razlik v sestavi lišajskih vrst med obema območjema nismo zaznali, zato ne moremo trditi, da je zaradi prisotnosti turizma v Parku kakovost okolja slabša. Nekatere vrste, ki so se pojavljale predvsem na ožjem območju Parka, kot na primer navadni rogovilar (Pseudevernia furfuracea) so zelo občutljive na onesnaženje in v literaturi navedene kot odlični indikatorji dobrega stanja okolja. Iz naših rezultatov torej lahko rečemo, da onesnaženje na tem območju ni nič večje kot na bolj oddaljenih in manj obremenjenih lokacijah, kakršna je Snežnik.
Iz analize vprašalnikov, ki so jih izpolnili prebivalci vasi Betanja, Matavun, Lokev in Škocjan, sem prišla do naslednjih sklepov. Ljudje poznajo lišaje in so jih tudi že videli v preteklosti. Vzorce (slike) posamezne vrste lišajev prepoznajo, ne znajo pa jih poimenovati. Večina ljudi ne ve kakšno vlogo imajo lišaji v okolju, v katerem se nahajajo. Nekateri menijo, da so pokazatelji zdravega oziroma nezdravega okolja, nekateri pa so prepričani, da so lišaji pokazatelji suhega oziroma vlažnega okolja. Približno tretjina vprašanih meni, da so lišaji koristni, ostali dve tretjini pa se o koristnosti ali škodljivosti lišajev niso znali opredeliti. Večina vprašanih lišajev v preteklosti ni nikoli rabila, znajo pa povedati, da so njihovi predniki lišaje uporabljali za čaje in za druge zdravilne namene (npr. tinktura – za zdravljenje opeklin ali kožnih bolezni). Nekateri vedo, da se lišaje uporablja tudi za izdelovanje mil, parfumov in v kozmetiki, tudi v floristiki (za ikebane in namizne šopke). Nekateri ljudje pravijo, da so v preteklosti lišaje načrtno odstranjevali z zidov (estetska vloga) in iz drevesnih debel. Pod lišaji naj bi se zbirali škodljivi organizmi, ki so uničevali drevesa, zato so lišaje odstranili in zažgali. Večina ljudi ne pozna nobenega narečnega poimenovanja za lišaje, vseeno pa se je ena izmed anketirank spomnila dve poimenovanji, in sicer penčnik in jetrnik. Večina vprašanih ne pozna nobene zgodbe ali vraže o lišajih, eden izmed anketirancev pa je povedal, da so nekatere oblike lišajev pomenile srečo oziroma nesrečo.
Končni rezultat tega dela projekta sta film o projektu in o lišajih ter razstava, ki je postavljena v Jurjevem skednju v Škocjanu in bo na ogled do oktobra, ko se seli na Univerzo v Novi Gorici.
Pripravil: Tomaž Zorman
Foto: Polona Kovačič, arhiv PŠJ