Vplivno območje

Snežniško pogorje – dolina Reke – Brkini - Vremščica, Košanska dolina, Prestranško-slavinski ravnik in Sajevško polje - Obrobje parka Škocjanske jame.
Vplivno območje Regijskega parka Škocjanske jame, ki zajema celotno porečje Reke, obsega 450 km2. Leži na obsežnem stiku kraškega in nekraškega sveta ob jugozahodnem vznožju visoke pregrade dinarskih planot. Območje, ki je zaradi ugodne lege pod vplivom sredozemske klime, je tudi reliefno dobro razčlenjeno. Nad celotnim območjem kraljuje 1796 m visoki Snežnik, najvišja nealpska gora v Sloveniji, ki predstavlja njegovo skrajno vzhodno mejo.

Geografski oris
Zgornji del Reške doline je na slovensko-hrvaški meji, med Snežnikom in Gorskim kotarjem, niti 20 km oddaljen od Kvarnerskega zaliva. Na večjem delu vplivnega območja je razvita površinska rečna mreža, medtem ko je za preostali del značilno podzemno pretakanje z velikimi kraškimi izviri ob stiku z nepropustnim svetom. Med najizdatnejše sodijo Sušec in Bistrica v Ilirski Bistrici, med katerima je slednji zajet za vodno oskrbo, ter Podstenjšek pod vasjo Šembije, ki se ponaša s številnimi lehnjakovimi pregradami. Na Snežniški planoti poteka razvodje, saj vode po eni strani odtekajo v Pivko ter z njo naprej v Črno morje, po drugi strani pa v Reko in v Jadransko morje.

skocjan caves foto obmocje 3

Rastlinstvo in živalstvo
Snežnik je znan po svoji zanimivi flori, ki je v fitogeografskem in ekološkem oziru izredno pestra. Na njem najdemo uspevati več v Sloveniji redkih ali celo samo na Snežnik omejenih rastlin ter ekološko in floristično zelo različne rastlinske združbe. Še do nedavnega so predel nad Ilirsko Bistrico poraščali številni kraški travniki z najbolj značilno združbo nizkega šaša in skalnega glavinca (Carici humilis-Centaureetum rupestris), ki so nastali po izkrčenju rastišč malega jesena, črnega gabra in puhastega hrasta (Fraxino orni-Ostryetum, Seslerio autumnalis-Ostryetum in Ostryo-Quercetum pubescentis). Ti se dandanes zaradi postopnega opuščanja paše in košnje žal prehitro zaraščajo. Nad njimi se razprostirajo obsežni jelovo bukovi gozdovi v dinarski obliki (Omphalodo-Fagetum), v številnih depresijah, kjer prihaja do temperaturnega obrata, pa prevladuje združba smreke z modrim kosteničevjem (Lonicero caeruleae-Piceetum) ali s tevjem (Hacquetio-Piceetum). O ohranjenosti altimontanskih gozdov priča tudi bogato razvita lišajska flora.
Pogorje Snežnika je poznano tudi po bogatem živalstvu. Težko dostopni in dokaj neokrnjeni gozdovi nudijo življenski prostor številnim živalskim vrstam, med katerimi tudi trem največjim plenilcem, in sicer medvedu (Ursus arctos), volku (Canis lupus) in risu (Lynx lynx).

Kulturna dediščina
V tem delu vplivnega območja parka se na območju Ilirske Bistrice javljajo sledovi poselitve že od železne dobe naprej. Terasasto zasnovano gradišče nad Trnovim spada med največje naselbinske komplekse na krasu. Na strateški skalni vzpetini Gradina je dokumentirana zaščitena poselitev v pozni rimski dobi v obliki utrjene postojanke, na območju katere je v srednjem veku zrasel grad, eden v nizu gradov ob reki Reki. Omenja se v 13. stol., ko so v njem bivali bistriški gospodje, pozneje je bil last devinskih grofov, v 14. stol. pa je prišel pod pravno oblast Postojne in s tem pod Auersperge. V 17. stol. so prebivalci grad uporabljali za shrambo in zatočišče. Staro mestno jedro Bistrice je datirano že v 14. stol., srednjeveška je tudi večkrat predelana cerkev sv. Petra. Druga bistriška cerkev posvečena sv. Juriju datira v začetek 18. stol. Posebnost tega mesta je tamkajšnje prepletanje ljudskega stavbarstva iz 19. stol. s stavbami trgovskega, poslovnega in upravnega značaja. Mlini in žage v historičnem jedru datirajo v čas od 17. do 20. stol. Omenjajo pa se že v prvi polovici 15. stol. Za mesto je bila zlasti pomembna žagarska obrt, ki doseže vrh med obema vojnama, ko je bila zgrajena železniška proga do Reke. Danes so mlini in žage v središču naselja zapuščeni. Bistrica, znana tudi kot zibelka kvalitetnih glasbenih skupin, ki gojijo ljudsko pesem (Volk Folk, Bistrške Škuorke, ...), samostanu in šoli sester de Notre Dame (1888–), ki še vedno nadaljujejo tradicijo vzgoje mladih deklet, kot rojstni kraj čebelarja Antona Žnidaršiča konstruktorja AŽ panja, prizorišče pustnega karnevala in mesto, kjer se nahaja eden izmed najstarejših še delujočih mladinskih klubov na Slovenskem (MKNŽ), je obenem dom 284 padlim borcem 4. jugoslovanske armade, prekomorcev in domačinov, ki počivajo na hribu Svobode. In ravno na Bistriškem so prisotne pobude o ohranitvi nabora oz. vizite, štel'nge, kot turistične prireditve. Nabor je bil že iz časov Avstro-Ogrske, odkar je bila uvedena splošna vojaška obveznost, slavnostni ritual, podobno kot odhod na služenje vojske. Naborniki iz pivških, bistriških, brkinskih in kraških vasi so se v kraje, kjer je imela vojaščina svoje centre, pripeljali ob zvokih harmonike, kozarčku, pozneje tudi spremstvu deklet, na z zelenjem in (papirnatim) cvetjem praznično okrašenih vozovih v katere so bili sprva vpreženi konji, na zadnje pa traktorji. Deležni so bili posebne skrbi. Domača dekleta in žene so jih okrasile s šopki iz papirnatih rož, do zadnjega se je ta šega ohranila tudi na širšem vplivnem območju parka Škocjanske jame, skupaj z navado krašenja vozov s papirnatimi rožami.

Dolina reke

Rastlinstvo in živalstvo
Gre za ornitološko pomembno območje, kjer na vlažnih in poplavnih travnikih, manjših močvirjih, trstičjih in obrežjih Reke gnezdijo kosec (Crex crex), ki je globalno ogrožena vrsta ptice, mala bobnarica (Ixobrychus minutus), prepelica (Coturnix coturnix), vodomec (Alcedo atthis), čebelar (Merops apiaster) in ostale redke vrste ptic. Poplavni in močvirni travniki so zlasti v submediteranskem svetu Slovenije izrednega pomena, saj predstavljajo dragocen in redek habitat številnim ogroženim rastlinskim in živalskim vrstam, med njimi npr. strašničnemu modrinu (Maculinea teleius), globalno ogroženi vrsti metulja. Tako v florističnem kot tudi v faunističnem smislu pa so zanimiva toploljubna pobočja in mestoma prepadna ostenja, nastala kot posledica nariva snežniške apnene gmote na flišnato dolino Reke.

Kulturna dediščina
Najstarejši, kot kulturni spomenik zaščiteni, ostanki poselitve te doline segajo v pozno bronasto dobo. Gre za dve prazgodovinski gradišči s kontinuiteto v antiko. Prvo, znotraj katerega je bilo ugotovljeno tudi grobišče, se nahaja pri Dolnjem Zemonu, drugo pa pri Dolnjih Vremah (Soline), kjer so bili najdeni še ostanki antične naselbine (sv. Jurij) in njej pripadajoče plano grobišče (Cerje). Starejša je železnodobna kamnita gomila pri Zavrhku (Ajdovski gradec) za katero se po najnovejših raziskavah (Štanjel - Ostri Vrh) domneva, da prekriva ruševine prazgodovinskega obrambnega stolpa. 
Iz sredine 13. stol. so ostanki srednjeveškega gradu Gotnik pri Zabičah. Skrivnostni grad, katerega ime mogoče spominja na bivanje gotskih priseljencev, je dal postaviti pazinski grof Vinter. Grad v samoti snežniških gozdov je bil očitno naseljen le občasno ali pa so ga uporabljali kot oporišče ali lovski dom. V času turških upadov je bil zatočišče okoliškim prebivalcem, ko pa tudi te naloge ni imel več, je opustel. Že v 17. stol. se javlja kot ruševina. 
V Podstenju se po bogatih kamnoseških detajlih in zvoniku oglejskega tipa odlikuje, kot kulturni spomenik zaščitena cerkev sv. Antona Padovanskega (17. stol.). Gre za eno redkih župnijskih cerkva, ki je do danes skoraj povsem ohranila prvotno podobo in najlepšo grebenasto obokano notranjščino na Krasu. V sredino 17. stol. datira cerkev sv. Janeza Krstnika v Smrju, ki premore kvaliteten poznobaročni oltar s sliko ljubljanskega slikarja Andreja Herrleina iz leta 1779. 
Iz predkrščanske dobe izvira praznovanje pusta, ki je povezano s kultom prednikov, praznovanjem slovesa zime in prihoda pomladi ter čaranjem rodovitnosti. Danes pa je pust predvsem zabava. Na slovenskem podeželju so se skozi stoletja oblikovali raznovrstni šemski liki in pustne skupine. V Vrbici in Vrbovem v dolini Reke je doma pustna skupina Vrbiške šj'me. Predstavlja veliko družino, ki jo vodita ta star in ta stara. Črni liki so ta beu in ta črn louc (brkati in zobati maski iz ovčjega krzna), Zeleni Juri, karabačar, debeluh, hudiči, poskočna cupranca, obredni orači z vpreženimi uosli in babec z babo v košu. Bele šeme predstavljajo beli pari v barvitem vezenem okrasju, ki jih pred vsiljivci branita dva budna policaja. Šeme iz Vrbice se predstavljajo izključno v domačem okolju, iz Vrbovega pa samo v organiziranih pustnih sprevodih po večjih krajih na Slovenskem. Druga pustna skupina v dolini Reke so Podstenjski fj'htarji. Sestavljena je iz 28. šem, 22 jih nosi na obrazu lesene maske, šest iz skupine ta lepih s kleščami in pisanim klobukom okrašenim z rožami iz krep papirja, pa nastopa brez mask. Najbolj značilen lik je krvavu stjegnu. Postenjski fjhtarji pobirajo dobrote na pustno soboto, ko se odpravijo tudi v sosednje vasi Podtabor, Podstenjšek, Mereče, na Ratečevo Brdo in navzdol preko Bitnje nazaj domov, kjer pripravijo večerno zabavo. Šego, ki je v povojnem času zamrla, so poskušali ponovno oživeti v sedemdesetih in devetdesetih letih 20. stol. Nazadnje so jo oživili leta 2005.

skocjan caves foto obmocje kultura 3

Preteklost v dolini Reke sta obenem zaznamovali predvsem že omenjeni dejavnosti, ki sta se navezovali na vodne zmogljivosti Reke in njenih pritokov – mlinarstvo in žagarstvo. V ta namen in predvsem zaradi majhnega padca Reke so mlinarji zgradili veliko jezov in mlinščic, mlinske kamne pa so dobivali iz Istre. Kar nekaj še ohranjenih stavb, ki pričajo o tej dejavnosti vzdolž Reke, od Jernakovega mlina pod vasjo Podgraje pa do mlina v Uknah tik ob njenem ponoru v Škocjanske jame, je zaščitenih kot kulturni spomenik. Tako je v vasi Dolnja Bitnja zaščitena domačija št. 1 iz 19. stol. s kamnitim dvoločnim mostom čez reko, ki pa ni edini, saj je na območju vasi moč občudovati še zaščiten kamniti troločni most čez Reko iz konca 17. stol. Na območju Ribnice pri Pivki so zaščiteni kar trije mlini in žage. Najstarejša je domačija Lunj iz začetka 17. stol., iz prve polovice 18. stol. je mlinarska in žagarska domačija Stružnik, Ambrožičev mlin in žaga pa sta iz 19. stol. Najstarejša je domačija z dvema žagama, mlinom in skladiščem s tehtnico, ki nosi hišno oznako Buje 1. Ta, z bogatimi kamnoseškimi detajli okrašena domačija, datira v konec 16. stol. In nenazadnje je kot spomenik zaščiten še Dujčev mlin na območju Škofelj, kjer se že začne prehod Reke na apnenčasta tla in voda pronicati v podzemlje. Zato so tu mlinarji luknje v strugi morali mašiti z lesenimi gredami in kamenjem. Večkrat jim je zagodla visoka voda, ki je uničevala mlinska kolesa in mehanizme, zalivala mline in trgala jezove. Zaradi takšnih poplav in takratne politike ne obratuje noben mlin več, le dva sta obnovljena za turizem, tj. Novakov mlin pod vasjo Smrje in Hodnikov mlin v Ilirski Bistrici.

Brkini

Geografski oris
Na drugi strani Reke se vzpenjajo flišnati Brkini. Na 25 kilometrov dolgem in sedem kilometrov širokem območju se vzpenjajo številna brda, ki ponekod dosežejo tudi več kot 800 metrov nad morjem. Obsežna flišnata gmota, ki deluje kot osamljen otok sredi kraškega sveta, je večkrat presekana z globokimi grapami ali širšimi dolinami, po katerih se po obilnem deževju pretakajo hudurniške vode, ki na južni strani Brkinov v slepih dolinah ponikajo pod Matarsko podolje, na severu pa se zlivajo v Reko. Na eni od slednjih rečic sta z zajezitvijo nastali dve akumulacijski jezeri – Klivnik in Mola, ki služita predvsem za bogatenje nizkih voda Reke. 
Po vrhu Brkinov poteka slikovita slemenska cesta, ki s podaljški v obe smeri povezuje številna odročna, gručasta naselja tega gospodarsko in demografsko ogroženega predela Slovenije.

Rastlinstvo in živalstvo
Tu prevladujejo zmerno kisloljubni gozdovi bukve in belkaste bekice (Luzulo albidae-Fagetum), vmesna travišča pa v glavnem poraščajo združbe visoke stoklase in zlatolaske (Bromo erecti – Chrysopogonetum grylli). Zaradi ugodnih podnebnih in pedoloških razmer zelo dobro uspeva sadje, predvsem jabolka in češplje Iz slednjih pridelujejo sloveč brkinski slivovec.

Kulturna dediščina
Med najstarejšimi zaščitenimi arheološkimi območji v Brkinih se javlja gradišče z dobro ohranjenim obrambnim nasipom iz pozne bronaste dobe pri Jelšanah (Sv. Katarina) s kontinuiteto poselitve do srednjega veka. Domnevno prazgodovinsko gradišče z nezanesljivimi sledovi srednjeveške utrdbe, ki je zelo slabo ohranjeno zaradi flišnate podlage, se nahaja pri Kozjanah (Grad). Pri Barki so bili najdeni slabo ohranjeni rimskodobni naselbinski sledovi na terasah pod sv. Kancijanom, v dnu doline pa se nahaja plano, žgano prazgodovinsko grobišče. S svojo strateško ugodno pozicijo v Brkinih izstopa srednjeveški grad na Premu, ki kraljuje nad dobršnim delom osrednjega toka Reke. Nastanek gradu in njegovega imena segata v rimski čas, ko je bil ta hrib sedež stalnega taborišča, postavljenega za okrepitev rimske obrambne zapore. Goti in drugi barbari, ki so nato zasedli to ozemlje, so to rimsko stavbo najverjetneje uporabljali in z leti prirejali in spreminjali. V registru kulturne dediščine se grad, sprva last devinskih gospodov, datira v 13. stol. V 16. stol. pride pod Habzburžane od katerih pridobijo popolno lastnino Porcijci, ki grad priredijo in uporabljajo kot lovsko rezidenco še vse 19. stoletje. Zadnji lastniki so bili Zuccolinovi iz Trsta. Danes je v njem urejena stalna razstava prazgodovinskih gradišč. Drugi srednjeveški grad na tem območju se nahaja v Podgradu pri Vremah. Grad Završnik datira na prelom 11. in 12. stol. Stolpast grad, preide iz oglejskih v roke goriških grofov. Tu je bilo od 1398 središče goriške uprave in sodniški sedež za Kras in Istro, od Sežane do Buzeta in Klane. Zadnji lastniki so bili od 17. stol. grofje Petači. Iz tega časa je tudi tamkajšnja gotska podružnična cerkev sv. Janeza Krstnika. Grad je bil opuščen konec 18. stol., danes so ohranjene le še ruševine.

skocjan caves foto obmocje 1

V Tominjah stoji cerkev sv. Urbana, znana po imenitnih rezljanih oltarjih nastalih konec 17. stol. V vasi stoji tudi zaščiten baročno oblikovan kamnit križ z reliefom Križanega iz začetka 18. stol. Zanimivo je kamnito znamenje iz druge polovice 17. stol., ki stoji na začetku zaščitene vasi Suhorje s cerkvijo sv. Nikolaja iz sredine 17. stol. Gre za nekdanji pokopališki svetilnik. Obcestna vas na grebenu, z lepim razgledom po okolici je sestavljena iz domačij grajenih iz sovdana (laporja). Stavbni fond datira v čas 18.–20. stol. Tri stegnjene enonadstropne domačije št. 14, 16 in 17 zidane iz blokov peščenjaka, s tridelno zasnovo in enostavnimi kamnoseškimi detajli, so proglašene za kulturni spomenik. Vas pa je znana tudi po tem, da se je tu ohranila, v okolici po drugi svetovni vojni povsem opuščena otroška šega na dan nedolžnih otrok, 28. 12. Gre za tepežkanje. Otroci se tedaj odpravijo od hiše do hiše in s pozdravom »Hvaljen Jezus Kristus, rejšte se!« zahtevajo, da se odrasli odkupijo tako, da tepežkarje obdarujejo. Včasih so v dar prejeli orehe in suho sadje, danes pa različne sladke dobrote. Ohranila se je štučka, sladek maslen kruh, zavit v kito, ki ga vsako leto pripravijo gospodinje. Gre za šego, ko naj bi izvorno prvotno fantje, danes npr. na Koroškem otroci, hodili po hišah obredno tepst z vejo, šibo. Domnevno gre za predkrščansko magično dejanje, pri katerem naj se s šibo življenja prenese življenjska moč na človeka oz. dekleta, da bi bile rodne. Šibe v Brkinih ne poznajo.
Poleg Suhorja je kot naselbinski spomenik zaščiten tudi Prem. Vasica na sedlastem grebenu stisnjena v dveh vrstah med gradom in župno cerkvijo sv. Helene iz 19. stol. s poslikavami Toneta Kralja iz leta 1921. Tudi v tej vasi najdemo stavbni fond iz časa 18.-20. stol. Med njimi je nekdanja Ljudska šola in rojstna hiša pesnika moderne, Dragotina Ketteja, z muzejsko urejeno spominsko sobo njemu v čast. 
Tudi v Brkinih so se bili težki boji med drugo svetovno vojno. Naj na tem mestu omenimo vsaj ustanovitev 1. bataljona Istrskega odreda NOV na Ostrovici.
Brkinci so znani po tem, da imajo radi svoje izročilo. Tu deluje več pevskih in folklornih skupin. Tako v okviru kulturnega društva Brkini deluje plesna skupina, ki obuja stare brkinske in notranjske plese ter ohranja brkinsko nošo, in glasbena skupina Brkinska banda. Tu delujejo še Ljudski pevci iz Velike Bukovice in Vasovalci iz Rečice ter številni drugi. V Harijah je znana šega žegnanja konj pred vaško cerkvijo sv. Štefana, zaščitnika konj, 26. 12. Že od nekdaj je bila ta cerkev na Štefanov god shajališče konjarjev in njihovih konj z Brkinov, Čičarije in bistriške doline. Po maši je sledil blagoslov konj, ki so jih za to priložnost še posebej lepo pripravili in okrasili. Šega se je ohranila še nekaj let po drugi svetovni vojni. Toda konj je bilo vse manj, zato so se ob koncu pri maši zbirali le konjarji sami, ki so se svojemu zavetniku oddolžili z denarnimi prispevki za cerkvene potrebe, konj pa niso smeli več blagoslavljati. Šega je za dolga desetletja zamrla. Ponovno so jo pričeli obujati leta 1994. Ko govorimo o konjereji, kot gospodarski dejavnosti, pa ne moremo mimo bogate tradicije brkinskega sadjarstva ter z njim povezanega sušenja sadja, priprave kisa, vina, soka, žganjekuhe in domače obrti. Danes je posebno zaščitena označba geografskega porekla brkinskega slivovca in brinjevca. V Sabonjah živi in deluje širše slovensko priznan rokodelec, pletar Alojz Možina, ki se je specializiral za opletanje steklenic. In nenazadnje, ko govorimo o brkinskem čutu za izročilo, ne moremo mimo dejstva, da na južnem obrobju Brkinov in Podgrajsko-Matarskem podolju v pustnem času še vedno norijo škoromati. Če smo natančni jih na vplivnem območju parka najdemo v vaseh Sabonje, Podbreže, Rjavče, Pregarje, Veliko Brdo in Zajelšje. V vseh naseljih, kjer so doma te pustne skupine živijo trije liki: v kožuh odet škoromat z zguonci ali zgončar (v Sabonjah ga imenujejo grdelin) s koničastim pokrivalom, okrašenim s papirnatimi rožami in trakovi, najmanj eden škopit (v Sabonjah mu pravijo afar) v črnem ogrinjalu, po obrazu namazan s sajami in s kleščami s katerimi zagrabi dekle ali otroka, da ga oliše, kot osrednja figura, in poberin v praznični obleki in s košaro za jajca in klobase, ki skupaj z vsaj enim zgončarjem obišče vsako hišo v vasi. Poleg teh je še več manj stalnih likov (v zelenem, cunjast, pepeljuhar idr.). Etnolog dr. Niko Kuret je zagovarjal tezo, da je ime škoromat zašlo v naše kraje v času srednjeveškega oglejskega gospostva, ko so bili Brkini mejno območje med oglejskimi patriarhi in Goriškimi grofi zastraženi z obmejno vojaško stražo po zgledu kateri naj bi se šemski lik škopita zgledoval. Od tod mnenje, da je škopit še edini pravi škoromat. Ta tip maske naj bi bil razširjen od Barke na zahodu do Velikega Brda na vzhodu.

Vremščica, Košanska dolina, Prestranško-slavinski ravnik in Sajevško polje

Geografski oris
Severozahodni del vplivnega območja sestoji iz razgibanega, redko poseljenega kraškega sveta, ki se najvišje vzpne na 1027 m visoki Vremščici. Vzhodno in severovzhodno od nje se ta spusti v Košansko dolino, gozdnati Prestranško-slavinski ravnik in Sajevško polje, s katerega se ponikle vode podzemno pretakajo proti strugi Reke.

Kulturna dediščina
Najstarejši zaščiteni sledovi človeka na tem območju se nahajajo v jamskem najdišču pri Sajevčah (Županov spodmol). Datirani so v srednji, mlajši paleolitik, železno in rimsko dobo do srednjega veka. Sledi kar nekaj območij in najdišč gradišč iz pozne bronaste in železne dobe (pri Čepnem: Štirna, Gornji Košani: Gradišče, Mali Pristavi: Boljunc). 
Med najstarejšimi cerkvami na tem območju je gotovo cerkev sv. Jakoba v Narinu, ki datira v 14. stol. V njej so ohranjeni trije zlati oltarji iz sredine 17. stol. Prav tako v pozni srednji vek datira v 17. stol. predelana, gotska cerkev sv. Štefana v Dolnji Košani, ki stoji znotraj nekdanjega protiturškega tabora. Med drugo svetovno vojno (1944) jo je poslikal slikar Avgust Černigoj. Še večji biser predstavlja cerkev Marijinega obiskanja v Gornji Košani (1666). Gre za enega najlepših spomenikov kraške poznorenesančne arhitekture z dominantno vlogo v naselju, ki je odigralo vlogo enega izmed najstarejših župnijskih sedežev v tržaški škofiji. V 17. stol. datirajo še številne cerkvice na tem območju (Kal: sv. Jernej, Neverke: sv. Anton Puščavnik, Nova Sušica: sv. Ana, Stara Sušica: sv. Janez Krstnik). Kot kvaliteten primer kraške renesanse z ohranjeno zvezdasto rebrastim obokom v prezbiteriju, se javlja cerkev sv. Petra v Volčah pri Košani. 
Iz 17. stol. je tudi Graščina Rovne, dvorec izven vasi Kal, ob zaselku Rovne. Na tem območju se v ljudskem stavbarstvu že mešajo elementi mediteranske in notranjske stavbne kulture. Primer tega je na Kalu kot kulturni spomenik zaščitena domačija št. 63 iz 19. stol. Stanovanjska in gospodarska poslopja so tu nanizana okrog zaprtega dvorišča, vhod v hišo pa je možen pod obokano arkadno vežo. Ko govorimo o kulturni dediščini tega kraja ne moremo mimo skupine mladih domačinov, ki so se organizirali v Turistično društvo Štirna, uredili kamnoseško učno pot, ki obiskovalca popelje skozi vas in čas, ter si zadali nalogo obnove kulturne dediščine značilne za ta kraj. Kot pravijo sami je kal v okolici znan po kamnoseški obrti s katero se je že v 19. stol. ukvarjalo več družin. Ponosni pa so tudi na izjemen vodni zbiralnik iz druge polovice 19. stol. zgrajen iz klesanih kamnov, ki v gornjem premeru meri 17, v globino pa 9 metrov in v katerega vodi kamnito stopnišče, ki ga obnavljajo. Podobno aktivni so v vasi Narin, kjer so se poimenovali kar za turistično vas. Že od nekdaj so se tu ukvarjali z ovčjerejo, sadjarstvom, čebelarstvom in poljedelstvom. Občasno prirejajo prikaze nekaterih kmečkih običajev, postrežejo z domačimi pridelki in poskrbijo za vodenje po naravoslovni učni poti in prenočitev.

Obrobje parka Škocjanske jame

Kulturna dediščina
Na vplivnem območju obronkov ožjega zavarovanega območja parka so najstarejši zavarovani sledovi življenja iz bakrene dobe. Gre za jamo Jazbino pri Kačičah, katere najdbe datirajo še naprej v bronasto dobo. Sledi kar nekaj zaščitenih območij iz pozne bronaste dobe, kjer se poselitev nadaljuje v železno dobo. Gre za gradišči pri Kačičah (Gabrova stran) in Famljah (Stari grad), pri Gradišču se najdbe nadaljujejo še v srednji vek. Iz železne dobe je gradišče pri Danah pri Divači (Gradišče Volarija), iz starejše železne dobe pa halštatsko plano žgano grobišče pri Brežcu (Dol), kjer je bilo raziskanih 322 grobov in katerih najdbe so predstavljene v arheološki zbirki Parka Škocjanske jame. Kontinuiteta poselitve na starih prazgodovinskih seliščih dokazuje, da popolne prekinitve življenja na starih izvornih mestih ni bilo nikdar. Pri Škofljah so zavarovani tudi ostanki srednjeveške utrjene postojanke (Tabor). 
V Vremskem Britofu, v bližini Gornjih Vrem, rojstnem kraju pripovednika, mladinskega pisatelja, publicista in psihiatra Bogomirja Magajne, se ob Reki dviga mogočna barokizirana gotska župnijska cerkev Marijinega Vnebovzetja, ki se v prezbiteriju ponaša s freskami Vremskega mojstra iz druge polovice 15. stol., premore pa tudi kvalitetna platna goriškega slikarja Antonija Parolija iz 18. stol. V njej so pokopani predstavniki družin porušenih okoliških graščin na Školju, Tukališču in Stranjah. V tej vasici so obenem ohranjene ruševine cerkve sv. Jurija (1665) in njemu posvečen pil (19. stol.). Če so srednjeveške freske v cerkvi Marijinega Vnebovzetja najstarejše v dolini Reke, pa so tiste v cerkvi sv. Helene v Gradišču najmlajše. Izhajajo iz zadnjega desetletja istega stoletja in za razliko od vremske in fameljske cerkve, ne prekrivajo prezbiterija, ampak ladijske stene. Ta gotsko-renesančna cerkev iz 15. stol. je poslikana s prihodom svetih treh kraljev in pasijonskim ciklom. Poslikave so sorodne hrastoveljskim in delavnici tamkajšnjega mojstra Janeza iz Kastava. Predstavljajo vrh slikarskega ustvarjanja lokalne istrske skupine. Za razliko od tega prezbiterij v gotski cerkvici sv. Tomaža v Famljah krasijo slikarije v stilu severnoitalijanskega (furlanskega) slikarstva zgodnjega quattrocenta. Kot kraška gotska arhitektura se nam s kvalitetno stensko poslikavo furlanske slikarske delavnice iz srede 15. stol. javlja tudi cerkvica sv. Brikcija v Naklem. Gotska je tudi cerkvica sv. Trojice v Dolnjih Ležečah. Mlajša je predelana baročna cerkev sv. Križa v Škofljah, ki se ponaša s kvalitetnim baročnim oltarjem s sliko Najdenje pravega križa Pavla Künla, znanega portretista ljubljanskih meščanov (1862).

skocjan caves foto obmocje 2

Če govorimo o ljudskem stavbarstvu, je kot spomenik na tem območju zavarovana le nekdanja furmanska gostilna v Vremskem Britofu z izjemnimi kamnoseškimi detajli. Poleg te bogate domačije št. 9, pa velja izpostaviti še domačijo št. 14 v Naklem, ki je razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena. Enonadstropna, dvocelična hiša, z napisno ploščo datirano z letnico 1772, je krita s škrlami in ima zunanje kamnito stopnišče z balustrsko ograjo. Pred hišo, na nekoliko dvignjenem in obzidanem podestu, stoji vodnjak z letnico 1791. To je bil tudi bogatejši dom, v 19. stol. sedež občine Naklo. Tako kot ti razkošni domovi, je posebna ledenica pri hiši Kačiče št. 27, ki je bila zgrajena okrog leta 1860 in je skoraj v celoti vkopana v kraško vrtačo. Znana je kot fabrika za led, največja ledenica v okolici, globoka 19 metrov, valjaste oblike s premerom 17 metrov s centralnim 32 metrov visokim steberom, ki je služil kot nosilec stožčaste strehe. Ta je bila sprva slamnata, kasneje pa korčna. V notranjost je vodilo leseno stopnišče. Na dvorišče svoje hiše je lastnik, tržačan Mušič postavil veliko tehtnico za vozove ledu, ki ga je odkupoval tudi od zasebnih kmetov. Z njegovo smrtjo 1906 leta je ledenica prenehala delovati in začela postopno propadati. Lahko bi rekli, da to sovpada nekje s pojavljanjem hladilnih naprav na koncu 19. stol.
Z gospodarskimi dejavnostmi na tem območju pa je povezano tudi rudarjenje. Na tem območju so namreč znana nahajališča črnega premoga. V 19. stol. je bil v okolici Vremskega Britofa odprt rudnik črnega premoga Timav. Enoto v Zavrhku so zaprli 1955, v Vemskem Britofu pa 1964.

Pripravila: Darja Kranjc, Borut Peric

Viri in literatura:

BELINGAR, Eda, Ledenice, 
Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Nova Gorica, 2001.

BOGATAJ, Janez, Mojstrovine Slovenije, Srečanja s sodobnimi rokodelci, 
Ljubljana, Rokus, 1999.

FOSCAN, Luigi, Fevdalni gradovi. Reka – Timav, Podobe, zgodovina in ekologija kraške reke, 
Ljubljana, Založba Mladinska knjiga, 1990, str. 147–177.

GERŽELJ, Slavko, Brkini in sosednji kraji na prelomu tisočletja, 
Vrhnika, Galerija 2, 2006.

HABE, France, REKA – dolina mlinov in žag. Reka – Timav, Podobe, zgodovina in ekologija kraške reke, 
Ljubljana, Založba Mladinska knjiga, 1990, str. 239–286.

HROBAT, Katja, BUGARIČ, Boštjan, Opis ledeničarske dejavnosti v okolici Hrpelj in Kozine,
etnološka naloga, Gibanje znanost mladini, Gimnazija Koper 1994.

Ilirska Bistrica. Wikipedija, prosta enciklopedija. 

KREBELJ, Jana, V kamen zapisane sledi časa. 
Primorske novice, št. 200, 30. 8. 2006, str. 19.

KOCJANČIČ, Alojz, Ledenice na Malem Krasu, 
Družinska pratika za navadno leto 1982, Ljubljana 1981, str. 131-134.

KURET, Niko, Maske slovenskih pokrajin, 
Ljubljana, Cankarjeva založba, 1984.

MARGON, Irena, Kamnoseška učna pot na Kalu pri Pivki. 
Spletna stran Notranjsko-kraških novic, 31. 5. 2006. 

PERŠOLJA, Jasna, Rodiški komun. Rodik med Brkini in Krasom, 
Koper, Ognjišče, 1997, str. 128–169.

Pustovanje, Avdiovizualije na stalni razstavi Med naravo in kulturo. 
Spletna stran Slovenskega etnografskega muzeja. 

RENČELJ, Stanislav, Brkinske dobrote an buot in danes, 
Koper, Libris, 2006.

Slovenski etnološki leksikon, BAŠ, Angelos (ur.), 
Ljubljana, Mladinska knjiga, 2004.

Spletni Register kulturne dediščine, Ministrstvo R Slovenije za kulturo. 

ŠAJN, Tomo, Strašno krvavo stegno. 
Primorske novice, št. 14, 18. 1. 2007, str. 24.

Škoromati. Spletna stran Podgrada. 

Štefanovo. Spletna stran Harij. 

Turizem. Spletna stran Občine Divača. 

Turizem. Spletna stran Občine Pivka. 

URŠIČ, Borut in Mojca, Umetnostna preteklost doline Reke. Reka – Timav, Podobe, zgodovina in ekologija kraške reke, 
Ljubljana, Založba Mladinska knjiga, 1990, str. 179–207.

ŽAKELJ, Zdenka, Suhorski otroci so tepežkali. 
Primorske novice, št. 11, 15. 1. 2007, str. 23.