Zgodovinsko raziskovanje

Prvi pisni viri o Škocjanskih jamah izvirajo že iz 2. stoletja pred našim štetjem. Tudi J. V. Valvasor l.1689 opisuje ponor Reke in njen podzemeljski tok. V devetnajstem stoletju so pričeli načrtne raziskave Škocjanskih jam in leta 1890 prišli do Mrtvega jezera.
Zadnji večji dogodek je bilo odkritje Tihe jame 1904. leta, do nje so preplezali domačini prek 60 m visoke stene iz Mullerjeve dvorane. Naslednji večji dogodek se je zgodil leta 1990, skoraj 100 let po odkritju Mrtvega jezera. Slovenski potapljači so preplavali sifon Ledeni dihnik in odkrili več kot 200 m novih jamskih rovov.

Zgodnja prisotnost človeka v jamah na škocjanskem krasu se kaže v arheoloških najdbah iz bakrene in zgodnje bronaste dobe izpred 5000-3700 let (okvirno med 3000 – 1700 pr. n.š.).

Od antike do Valvasorja

Prvi pisni viri o Škocjanskih jamah izvirajo iz antike. Pozidonij iz Apameje (živel 135–50 pr. Kr.) je zapisal: »Reka Timava priteka z gora, pada v brezno (to je v Škocjanske jame – opomba avtorja) in potem, ko preteče pod zemljo okoli 130 stadijev, izvira ob morju.« Škocjanske jame so označene že na najstarejših tiskanih zemljevidih tega dela sveta, kot sta karta Laziusa - Orteliusa iz leta 1561 ali Mercatorjev Novus Atlas iz leta 1637. Seveda tudi Valvasor ni mogel mimo tako pomembnega pojava. V Slavi vojvodine Kranjske (1689) je priobčil prikaz ponora Reke in podrobneje obravnaval njen podzemeljski tok. Da so tudi v 18. stol. šteli jame med najpomembnejše znamenitosti tržaške okolice, dokazuje naročilo nekaj vedut francoskemu slikarju F. Cassasu (1782). Njegove slike pričajo, da so ljudje že takrat obiskovali dno Velike doline.

skocjan caves foto jame zgodovina 1

Začetek jamskega turizma

Težko pa je določiti, kdaj se je začel »pravi turizem« v Škocjanskih jamah. Po starejših navedbah v literaturi je dal deželni svetnik Matej Tominc (po njem se imenuje Tominčeva jama) 1819. narediti (po drugih virih popraviti oziroma obnoviti) stopnice do dna Velike doline. Ob tej priložnosti so 1. januarja 1819 pričeli voditi vpisno knjigo obiskovalcev. Ta datum brez dvoma lahko štejemo za začetek sodobnega turizma v Škocjanskih jamah.

skocjan caves foto zgodovina 3

Raziskave jam po letu 1800

V devetnajstem stoletju so se lotili raziskav Škocjanskih jam in jih do konca stoletja končali. Prva spodbuda za raziskovalce, da so skušali slediti teku Reke v podzemlje, je bilo iskanje vode za oskrbo Trsta. Tako so na eni strani raziskovali globoka brezna po Krasu, na drugi pa Škocjanske jame in s tem sledili Reki. Slednjega se je 1839. lotil Ivan Svetina, mojster za vodnjake iz Trsta, in 1840. dosegel tretji slap, približno 150 metrov od ponora v Veliki dolini. Naslednje raziskave je med letoma 1851 in 1852 vodil Adolf Schmidl s skupino idrijskih rudarjev z Ivanom Rudolfom na čelu. Prodrli so slabe pol kilometra daleč, do četrtega, morda celo šestega slapa. Tam jim je nenadoma narasla Reka odnesla orodje in vse tri čolne, s čimer se je končalo tudi njihovo delo.

Začetek sistematičnih raziskav

Prelomnica v raziskovanju Škocjanskih jam je bila ustanovitev jamarskega odseka pri Primorski sekciji Nemškega in avstrijskega planinskega društva v Trstu leta 1884. Še istega leta je Primorska sekcija dobila v zakup Škocjanske jame. Pod vodstvom »jamskega triumvirata« (Anton Hanke, Josip Marinitsch, Friedrich Müller) in s pomočjo domačinov (Jože Antončič, Jurij Cerkvenik - Gomboč, Franc Žnideršič, Pavel Antončič, Jože Cerkvenik, Janez Delez) so se lotili sistematičnega prodiranja ob reki in raziskovanja jam. V prvem letu delovanja so že premagali šesti slap, »ključni problem raziskovanja«, 1887. štirinajsti slap v Hankejevem kanalu, 1890. so odkrili Martelovo dvorano in 5. oktobra istega leta dosegli breg Mrtvega jezera, slabih 1700 m naprej od zadnjega ponora. Zadnji večji dogodek je bilo odkritje Tihe jame leta 1904 - do nje so priplezali štirje domačini prek 60 metrov visoke stene iz Müllerjeve dvorane. S tem je bilo, vsaj za takrat, odkrivanje škocjanskega podzemlja končano.

skocjan caves foto jame 3

Novejša odkritja

Skoraj sto let ni bilo nobenih pomembnejših jamarskih raziskav ali odkritij, dokler ni 15. septembra 1991 slovenskima jamarjema potapljačema, Janku Brajniku in Samu Morelu, uspelo preplavati sifona v Marchesettijevem jezeru tik pred Mrtvim jezerom. Za sifonom sta odkrila nove velike rove s podzemeljsko reko in jezeri. S tem pa se odpira novo poglavje: prodreti vzdolž podzemeljske Reke do slab kilometer oddaljenih rovov Kačne jame, skozi katere se prav tako pretaka podzemeljska Reka.

skocjan caves foto jame 2

Kronologija raziskav

jame zemljevid kronolosko

Kronologija raziskovanja podzemlja Škocjanskih jam in izvirov Timave
4300 - 2400 pr.n.št.Poselitev Tominčeve jame, Ozke špiljeČloveška bivališča (arheološke najdbe)
4. stol. pr.n.št.Pisni viriPseudoskilaks
135 – 50 pr.n.št.Pisni viriPozidonij
1599Prvi sledilni poizkusImperato
1815Mahorčičeva jamaEggenhofer
1839Rudolfova dvoranaIvan Svetina, Ivan Rudolf
1851Müllerjeva dvoranaAdolf Schmidl
1888Prvi zemljevid jameAnton Hanke
1890Mrtvo jezero (sifon)A. Hanke, F. Müller, J. Marinič, P. Antončič, brata Cerkvenik
1904Tiha jamaAnton, Franc in Jože Cerkvenik, Jože Nedoh
1991Odkritje novih delov jame, za Mrtvim jezeromJanko Brajnik, Samo Morel


Pripravili: Samo Šturm, Tomaž Zorman, Borut Peric

Vir:

Kranjc, Andrej, 2002: Zgodovinski pregled in opis jam, v monografiji Park Škocjanske jame, izdal Park Škocjanske jame
Kranjc, Andrej: Zgodovina odkrivanja jam, zgibanka k zbirki v Jurjevem skednju v Škocjanu, izdal Park Škocjanske jame