Iz preteklosti

Nekoč je bilo v naših krajih vse drugače. Po dolini je tekla mogočna reka. Izvirala je pod Snežnikom. Z Brkinov in z Vremščice so tekli v reko vodnati potoki. Struga reke je šla čez Gabrk in dol mimo Povirja na Kras.
Kako je nastala Škocjanska jama?
Voda je tekla po celem Krasu. Blizu današnje Brestovice se je izlivala v Jadransko morje. Ker je reka imela mnogo vode, je dobila ime Reka.

V tistih časih je po naših krajih vozila čudežna šembilja.
Mogočna, železna šembilja je dirkala vsak dan po Vremski dolini. Vlekli so jo lepi črni ognjeni konji. Mimo vasi je šembilja letela ko blisk. Konji so hrzali in njihova griva je bila ognjena. Tudi sapa, ki jim je uhajala z gobca je bila živ ogenj. Dan za dnem, leto za letom, stoletje za stoletjem je po isti poti švigala šembilja s konji. Iskre so letele izpod koles in izpod konjskih kopit. Ljudje so se umikali s poti in se tresli, dokler ni odletela mimo njih. Ko je šla mimo vasi, so si ljudje komaj upali na cesto. Ma šembilja ni nikdar nič naredila nobenemu človeku. Če je slučajno srečala koga na cesti, so konji kar poleteli in ga po zraku preleteli.

Nekoč pa se je zgodilo, da je prišel v naše kraje hudič iz pekla. Gledal je šembiljo in mu je kanilo v glavo, da bi dirkal z njo. Pričakal jo je enkrat tam pri Bitnji. Najprej je tekel vzporedno s konji. Potlej se je zavihtel, skočil na šembiljo, vzel dolg bič in začel bičati ognjene konje. Konji so podivjali, šembilja je drla po dolini. Naredila je globok kanal in po tistem kanalu je začela teči Reka. Dobila je novo strugo. Kanal, ki ga je rila šembilja, je bil globok. Od Škofelj dol je bil globok več kot sto metrov. Pod Škocjanom so konji vzleteli v zrak. Hudič jih je mlatil po hrbtih, zato so se zapodili spet dol proti reki. Kar zavrtinčili so se in naredili veliko okroglo jamo Okroglico. Šembilja se je hotela znebiti hudiča, zato je prevrtala v skale velik tunel. Ma hudič, se je držal za šembiljo in ni padel dol. Tako je šembilja prerila skale in prišla ven tam pri morju. Za njeno sledjo je drla reka. Hudič je pri dirki neznansko užival. Zato je vedno, ko je šla šembilja na pot po opravkih, sedel nanjo in dirkal. Tam pri Škocjanu jo je hudič usmeril noter v jamo in je dirkal vse do peklenskih vrat.

Vir: Jasna Majda Peršolja, Škocjanski kaplanci, Škocjan, TD Škocjan, 2006, str. 38–39. 
Zapisano in oblikovano po pripovedi Stanka Šumana, Kuntovga iz Betanje (1925-2005).


JAMSKI PRAZNIK (izv. »GROTTENFEST«, nar. »BELAJTNGA«, »BELAJTUNGA«)
Zgodovinski oris
7. decembra leta 1884 je bila med Primorsko sekcijo nemško-avstrijskega planinskega društva in davčno občino Naklo podpisana pogodba s katero slednja izroča društvu Škocjanske jame v zakup za pet let od 1. maja 1885. Ob prvi obletnici vstopa te najemniške pogodbe v veljavo je društvo 2. maja 1886 pripravilo slavnostno otvoritev jam, ki jo je poimenovalo »Grottenfest« ali po slovensko Jamski praznik. Za to priložnost so uredili poti do Schmidlove in Rudolfove dvorane. V sledečih letih so s to prakso nadaljevali. Tako so v letih 1888, 1889 in 1891 obiskovalce na Jamski praznik privabljale vedno nove poti. 1904. so obiskovalce iz Trsta privabljali z reklamnim plakatom tržaškega samouškega slikarja in zobozdravnika Roberta Hlavatyja, sicer v študentskih letih sostanovalca Srečka Kosovela v Oražmovem domu v Ljubljani. Tega leta se omenja tudi organizacija posebnega vlaka po znižani ceni, ki je obiskovalce na Jamarski praznik pripeljal iz Trsta. Med leti 1901 in 1904 se število obiskovalcev jame na ta dan dvigne na oceno šeststo do tisoč. Po letu 1908 je obisk začel padati. Kot razlog se navaja močno deževje. Leta 1911 sledi odločitev, da se praznik ukine. Praznik se je od leta 1886 pa do 1911, zvrstil vsako leto, z izjemo leta 1895, tj. vsega skupaj petindvajsetkrat. Prirejali so ga v prvi polovici maja oz. junija, od 1894 do 1900 pa se omenja na binkoštni ponedeljek.

Gombačeva gostilna

Leta 1914 se začne prva svetovna vojna in 1918. te kraje zasedejo Italijani. Leta 1920 preživela Sekcija nemško-avstrijskega planinskega društva po dolgih letih ponovno priredi Jamski praznik. To je bilo zadnjič v njeni zgodovini. 1923. se zvrsti prvi Jamski praznik v italijanski preobleki, ki naj simbolično označi začetek uprave italijanskega društva. Za promocijo so uporabljali že preizkušene pristope z organiziranim avtobusnim prevozom iz Trsta, leta 1933 pa tudi z izgradnjo mostu čez Hankejev kanal. Po podatkih sodeč, se je praznik v sklopu italijanskega planinskega društva zvrstil enajstkrat med leti 1923 in 1933 na prvo ali drugo nedeljo v maju. Od tega leta naprej o njem ni več pisnih podatkov. Janko Gombač, ki se praznika še dobro spominja, pravi, da so ga na zadnje priredili še enkrat po vojni 1946., ko je bila jama pod upravo posebnega zavoda »Kraške jame Slovenije« iz Postojne. »Takrat je bila razsvetljena zadnjič.«

In v tem stavku se skriva ljudsko poimenovanje praznika. Za Jamski praznik, je namreč po zatrjevanju Janka Gombača (roj. 1917), sina matavunskih gostilničarjev, kjer je planinsko društvo že od samega začetka imelo svoje prostore, bilo v rabi ime »belajtnga«, »belajtunga« iz nemškega »Beleuchtung«, kar pomeni razsvetljavo, luči, osvetlitev in je zato pomensko povezano z osvetljeno jamo, ki je bila glavna atrakcija tega praznika.


Organizacija praznika
Jamski praznik je vselej organiziralo društvo, ki je upravljalo z jamo. Šlo je za način popularizacije jame v prvi vrsti med okoliškimi izletniki, ki so prihajali iz Trsta in okolice, in posledično turisti. V manjšem številu so se ga udeleževali tudi okoličani. V spominu domačinov je praznik zabeležen kot veselica, dan ko si se lahko po jami sprehodil sam, brez vodstva. Spomin informatorjev seže v čas italijanske uprave, torej ne moremo za gotovo trditi ali je bil obisk na ta dan v času nemško-avstrijskega planinskega društva voden ali ne.

skocjan caves kraji dogodki 1 Poglavitna znamenitost tega praznika je bila razsvetlitev jame. Govorimo namreč o času, ko ta še ni bila elektrificirana in so se ogledi vršili ob soju sveč, karbidovk in kosov magnezija. Tako so se ohranila poročila, da je bila jama na ta dan razsvetljena leta 1903 s 3500, leta 1905 pa s 5000 svečami, leta 1908 tudi svetili vseh vrst oz. s posebnim razsvetlitvenim programom do konca Tihe jame in sicer, leta 1904 od 12. do 14. ure. »Velika osvetlitev jame« je ostala ključni del praznovanja tudi pod upravo italijanskega planinskega društva. Jama je bila razsvetljena s svečami, ki so bile v razmakih razporejene po tleh ob stezi. V večjih razmakih so močneje svetile posebne karbidovke v lesenem škafu s cevastim križem z preluknjanimi colskimi cevmi z gorilci (nar. »bren'rji«), pred Tiho jamo je gorela taka karbidovka v obliki zvezde, ki se nam je ohranila na fotografiji profesorja Ivančiča, objavljeni v Bertarellijevi in Boeganovi knjigi Dvatisoč jam (it. »Duemilla grotte«) iz leta 1926. Omenja se tudi karbidovka v obliki »fascia«.


Pod italijansko upravo, po vsej verjetnosti pa tudi že poprej, so bili v pripravo in izvedbo praznika vključeni domačini. Po zatrjevanju Janka Gombača to niso bili zgolj tisti zaposleni pri jami, ampak tudi drugi okoličani. Na sploh naj bi italijansko društvo ne imelo veliko opravka s samo organizacijo, saj je bil praznik utečen. Javili so dan, ko naj bi se zgodil in domačini so razporedili sveče in luči po jami. Na dan praznika so vodniki in domačini stali po jami, skrbeli za zamenjavo zgorelih sveč in pazili, da obiskovalci ne bi zašli s poti. Dogodek je bil nekaj samo po sebi umevnega in del vsakdanjega življenja tukajšnjih ljudi.

Poleg ogleda jame so na ta dan pripravili v Matavunu veselico. Na nasprotnih straneh ceste v vasi so postavili neolupljene trimetrske jesenove ali gabrove mlaje, ob cesti so vabile stojnice, na Nan't'vem dvorišču pred štalo se je sukal vrtiljak, plesišče na lesenem odru (nar. »brjar«) pa je bilo iz leta v leto postavljeno na različnih koncih vasi, ki pa so morali biti kolikortoliko ravni in blizu glavne ceste. Pri Gombačevi gostilni so po dvorišču postavili štirimetrske zložljive mize na kozah s klopmi. Škocjan in Betanja nista bila okrašena, tudi dogajanja tam ni bilo.
Praznik je pod Italijo potekal brez govorov, napovedovanj ipd. kulturnega programa. Temeljil je na ogledu jame in skromne veselice pred odhodom domov.

Sklep
Vsaj šestintrideset let tradicije, če ne več, ni malo. Zakaj bi izumljali novosti, ko imamo v zgodovini izpričane globoke korenine praznovanja povezanega s Škocjanskimi jamami. Zato smo se v parku odločili, da bomo dali pobudo za oživitev tega praznovanja, ki naj poveže upravo in domačine v skupni praznik parka Škocjanske jame.

Informatorji
- BAK, Albina, 1927, Škocjan, Žvank'va.
- FEDRIGO, Milica, 1923–2006, Matavun, Prelužc'va.
- GOMBAČ, Janko, 1917, Matavun, Jan'zou.
- GOMBAČ, Milka, 1924, Matavun, Janz'va.
- ŽNIDARČIČ, Anton, 1930, Škocjan, J'kpinou.

Pripravila: Darja Kranjc

Viri in literatura:


  • BERTARELLI, Luigi, Vittorio, BOEGAN, Eugenio, Duemilla grotte: Quarant' anni di esplorazioni nella Venezia Giulia, Milano, Touring Club, 1926.
  • KRANJC, Darja, TZ 72/2002, Matavun.
  • KRANJC, Darja, TZ 117/2005, Škocjan.
  • KRANJC, Darja, TZ 120/2005, Matavun.
  • KRANJC, Darja, TZ 134/2006, Škocjan.
  • KRANJC, Darja, TZ 140/2007, Matavun.
  • PRIJATELJ, Anton, Robert Hlavaty, zobozdravnik in slikar. ISIS, Zdravniki v prostem času, št. 6, 1999, /23. 2. 2007/ (več o tem...)
  • PUC, Matjaž, Škocjanske jame pri Divači, Kronika raziskovanj in turističnega obiska, 1999. (tipkopis)

JAME V ŽIVLJENJU OKOLIŠKIH LJUDI
Avtorja: Miha Fakin in Aleksandra Radosavac
2. letnik Dediščina Evrope in Sredozemlja, Fakulteta za humanistične študije, Univerza na Primorskem (študijsko leto 2009/2010)

skocjan caves jamska vodnika

Škocjanske jame že od konca 19. stoletja privabljajo raziskovalce in obiskovalce. Tako so ljudje, ki so živeli v okolici imeli neko korist, saj so v jami opravljali dela, kot so urejanje sprehajalnih stez, raziskovanje in pa tudi samo vodenje.

Zanimivo je da, odkar pomnijo sogovorniki, za vodnika nisi potreboval posebne izobrazbe, zadostovalo je znanje angleščine, italijanščine, nemščine in pa nekaj zanimanja za jamo. V današnjih časih moraš za vodenje opraviti seminar, kjer dobiš, takorekoč zadostno mero informacij za vodenje, nekaj osnov kako voditi ipd.

Pri vodenju so, že pred 2. svetovno vojno, pomagali tudi otroci, ki so hodili med obiskovalci in jim svetili pot s karbidovkami, saj je bila elektrifikacija jam izvedena šele 1959/60. Pomožna vodnika v jami sta bila med drugimi tudi Bruno Ivančič in Slavko Žnidarčič. Nekateri otroci so svojim staršem, ki so delali v jami prinašali tudi kosilo. Oče Bruna Ivančiča, Andrej Ivančič, je bil vodnik. Bruno Ivančič se še spominja, prigode, ki se je zgodila očetu med delom v jami. Na stezi, ki jo je urejal, je namreč opazil veliko skalo. Poskusil, jo je premakniti, a je bila zelo težka. Tako je svojo celotno težo prenesel na palico s katero je poskušal skalo odrini v prepad. Skala se je odvalila, Andreju pa je spodrsnilo in je s skalo vred padel čez rob prepada. Andrej naj bi imel tako srečo, da se je med padcem pravočasno prijel vrvi, ki je bila napeta v bližini in obvisel nad prepadom. Vse skupaj se je seveda srečno končalo, vendar pa anekdota prikazuje kako nevarno je bilo včasih delati v jamah.

V začetku delovanja so jame obiskovali Nemci in Italjani, slednji naj bi bili zani tudi po tem, da so običajno dajali kar dobre napitnine.


Informatorji:
- Stane Cencič, Žabnica
- Ivo Fedrigo, Matavun
- Bruno Ivančič, Naklo
- Mira Ivančič, Matavun
- Cvetka Matjažič, Goriče
- Slavko Žnidarčič, Matavun

MLINARSTVO IN ŽAGARSTVO OB SPODNJEM TOKU REKE
Avtorja: Valentin Babuder in Nika Pengal
2. letnik Dediščina Evrope in Sredozemlja, Fakulteta za humanistične študije,
Univerza na Primorskem (študijsko leto 2009/2010)

skocjan caves mlini in zage

Vseh mlinov naj bi bilo po pripovedovanju na celotni reki Reki 64, od tega 10 večjih obrtniških, drugi pa so bili manjši, za lastne potrebe (in za potrebe bližnjih sosedov, sorodnikov). Pred drugo svetovno vojno jih na ožjem območju parka naj ne bi bilo več kot 15. Bile so tudi žage, v bližini parka naj bi jih delovalo 15. V mline na tem območju so vozili mlet iz bližnje okolice in tudi bolj oddaljenih krajev: Barka, Velike Loče, celotno Matarsko podolje, Rodik, Lokev, Divača, Povir, Žirje, Sežana, Štorje, Vrhe (pri Sežani), nasploh naj bi sem vozili iz celotnega Krasa, saj tam niso imeli vode in tako tudi ne mlinov. So pa nekateri mlinarji sami odšli v te kraje z vozom, domov so pripeljali žito in nazaj moko. Vreče narejene iz belega gosto tkanega platna so označili s hišno številko in imenom kraja, tako je moka vedno prišla do pravega lastnika. Prebivalci najožje okolice so žito v mlin nosili po potrebi, ženske so vreče nosile na glavah in moški na ramenih, te vreče so imenovali cuclji. V mišniku – mlinskem hlevu, so lahko ljudje iz bolj oddaljenih krajev poleg svoje živine tudi sami prespali. Pri mlinarjevi družini so dobili za jesti, in sicer so jedli enako hrano kot so jo imeli na mizi domači. Medtem ko so čakali na moko so moški zahajali v gostilne, ljudje, ki so čakali na moko – mlaji, so si med seboj izmenjevali govorice, nekateri pa so tudi pomagali gospodarju mlina pri kakšnem opravilu in tako plačali za mletje. Plačilo za mletje žita je bilo določeno v mericah moke, ki jo je prejel mlinar, ali pa se je plačalo v denarju. Mleli so različne vrste žita; z belimi kamni so mleli žito za kruh in sicer: pšenico, rž, soržico, ajdo; s črnimi kamni pa krmila za živino in polento: koruza, ječmen, oves. Kamni so bili dragoceni, dobivali pa so jih od daleč na kar nas spominjajo tudi njihova imena: »Grk«, »Francoz«, »Ljubljančan«. Dobivali so jih tudi iz Dolomitov v Italiji. Delo v mlinu je bilo zahtevno. Velikokrat so morali dvigovati težke vreče. Klepanje kamnov s posebnim kladivom, imenovanim »špice« so primerjali z delom kamnosekov. Vsak mlinar je poleg mlina imel še manjšo kmetijo nekateri pa tudi žago in kovačijo. Mlinarji so trdo delali, vendar so po lastnih besedah in po mnenju drugih dobro živeli, saj naj bi bilo na njihovi mizi vedno dovolj kruha. Žage venecijanke so rezale les predvsem za domačine, pred prvo svetovno vojno pa so rezale les (imenovan mlinci) tudi za potrebe Trsta, kjer so ga uporabili za embalažo rib. Les so razvažali domači furmani. Kovinske liste (žage) so dobivali iz Nemčije (ti so bili kakovostnejši) in Karlovca (te naj bi bile zelo slabe kvalitete). Razrez lesa se je vedno plačeval v denarju.

Tako mlini kot žage na vodni pogon so propadli zaradi uvedbe sodobnejših, na paro, in kasneje na elektriko. Sodobni valjčni mlini so namreč sposobni zmleti veliko več moke v veliko krajšem času in pri tem niso odvisni od muhavosti reke. Moderne žage pa so prav tako veliko zmogljivejše od tradicionalnih, tudi tem se ni treba zanašati na vodni pogon. Zadnji mlini in zadnje žage na reki Reki so prenehali delovati v 60. letih 20. stoletja, večina pa jih je takrat že zdavnaj mirovala. Ob reki Reki nas na pretekle čase še vedno spominjajo številne ruševine mlinov in hiš njihovih preteklih lastnikov. Reka – nekoč imenovana reka mlinov in žag je zdaj osvobojena trdega dela s katerim je nekdaj tolikim ljudem dajala kruh.


Informatorji:
- Igor Dekleva, Buje
- Ivan Dujc, Zavrhek
- Mirjam Franetič, Famlje
- Franc Martinčič, Goriče
- Tončka Matjažič, Goriče
- Albert Žnidarčič, Famlje
- Alojz Žnidarčič, Betanja

KMETIJSTVO
Avtorici: Tamara Lah, Tina Zlatoper
2. letnik Dediščina Evrope in Sredozemlja, Fakulteta za humanistične študije,
Univerza na Primorskem (študijsko leto 2009/2010)

skocjan caves kmetijstvo

Na območju Parka Škocjanskih jam je bilo kmetijstvo v preteklosti dobro razvito in vpeto v sisteme trgovanja z bližnjo okolico, saj je po pričevanjih starejših občanov vsaka domačija imela vsaj eno žival in nekaj zemlje s katero so se trudili preživeti. Večinski del so predstavljala samozadostna gospodarstva oz. samozadostne kmetije, ki so vzrejeno živino in pridelano sadje in zelenjavo koristile za domačo rabo in prodajale le ’presežke’ (mleko, jajca, piščanci, idr.). Večje kmetije so se ukvarjale predvsem s prodajo živine. Živino so kupili/prodali na sejmih (Sežana, Divača, Trst), do koder je bilo potrebno priti peš, z volom, kravo, konjem ali pa preko posrednikov, ki so se poklicno ukvarjali s transportom. Od živali so imeli doma kokoši, krave, prašiče, vole in poredkoma konje. Koline so imeli kar doma in nato razne izdelke iz mesa uživali skozi celo leto. Tudi pri oranju njiv s plugom, so si pomagali z vpreženimi živalmi (voli, krave), zemljo pa so pognojili s hlevskim gnojem. Od poljščin so gojili: pšenico, rž, koruzo, krompir, fižol, repo, rdečo peso, zelje, kolerabo, korenje, … ; jedi pa so si popestrili z gojenjem raznih zelišč: rožmarin, peteršilj, lovor, majaron, idr. V obdobju po drugi svetovni vojni, so v bližnji okolici nekje do začetka petdesetih let 19. stoletja imeli tudi zadruge, koder so kupovali osnovne sestavine (sladkor, sol, olje) in redkokdaj kavo kot priboljšek. Na domačem jedilniku, je bila največkrat ajdova in koruzna polenta, krompir, fižol s krompirjem, zelje, močnik…, izdelovali so tudi maslo oz. puter in pekli kruh v krušni peči. Žita so vozili ali nesli v vreči na glavi mlet v mline. Vsaka kmetija je imela sadno drevje, od katerega je bila najbolj razširjena jablana. Dobra jabolka so shranili za uživanje (posušena narezana jabolka - 'rezni' ali krhlji, peka jabolčnega zavitka - ‘štrudla’, kuhanje marmelade in kompota, idr.), slabe pa so uporabili za izdelavo jabolčnega soka – ‘jabolčnika’ in jabolčnega kisa. Poleg jablan (sorte: sevka, pomiderožij, bobovec, štajerska tardelika, kajzer, pisanka, košata), so gojili še slive – ‘češplje’, češnje, hruške (sorte: tepke, viljamovke) in marelice. Iz plodov naštetih drevesnic so delali kompot, predvsem pa kuhali marmelado in žganje (slivovo, hruškovo, češpljevo, brinovo). Nekje do začetka šestdesetih let so bila vsa dela brez izjeme ročno opravljena in tudi košnja sena ni bila izjema. Z vozovi, ki jih je vleklo govedo oz. voli so suho seno zvozili na ‘oder’ (t.j. prostor nad hlevom z lesenim podom), da so imeli krmo za živali in kadar je le tega primanjkovalo so hodili na Vremščico pobirat lipove in češnjeve veje iz katerih so nato ‘posmukali’ listje in naredili butare. Nadalje so ‘posmukano’ listje primešali k senu, in butare uporabili za kurjavo. Na kmetijah so pozimi izdelovali tudi uporabna orodja in pripomočke: grablje, nosilce za glave orodij – ‘štile’, koše in košare (iz ‘protja’ oz. drena in ‘leške’ oz. leske), za razna kmečka opravila. Ukvarjali so se tudi s prodajo kuriva, večjih drv (hrastova, bukova, češnjeva, gabrova, jesenova), ki so jih prodajali v Trst, Divačo in Lokve, iz vej pa so delali fašine in fašte (butarice), ki so jih kasneje posušili in z njimi zakurili v krušni peči. Otroci kajžarjev in majhnih kmetov so bili lačnih ust pogostoma primorani oditi delati na večje kmetije, kjer so vsakodnevno opravljali priložnostna dela (molža, paša krav, ipd.) kot dekle in hlapci. Pri novem gospodarju so stanovali različno časa (nekje leto, dve), domov pa hodili le ob velikih praznikih z izjemo tistih, ki so stanovali v bližnjih vaseh in so lahko šli pogosteje. Fantje so najpogosteje pasli živino in si na pašniku krajšali čas z raznimi igrami (metanje kamenčkov, izdelovanje piščali iz bezga in leske, pobiranje storžev z usti, ipd.). Delovni dan se je začenjal zelo zgodaj, zaključeval ob mraku in kmalu zatem se je po večerji leglo k počitku.


Informatorji:
- Nadja Babič, Naklo
- Emil Cerkvenik, Naklo
- Zofka Grandič, Dane pri Divači
- Bruno Ivančič, Naklo
- Franc Martinčič, Goriče
- Tončka Matjažič, Goriče

LEDENIČARSTVO
Avtorici: Nina Rus, Marija Škrinjar
2. letnik Dediščina Evrope in Sredozemlja, Fakulteta za humanistične študije,
Univerza na Primorskem (študijsko leto 2009/2010)

skocjan caves ledenica katja hrobat

V okolici parka Škocjanske jame najdemo veliko število zapuščenih kalov, v katerih so nekoč sekali led. Za shrambo tega ledu, tj. za ledenice so izkoristili kraške globeli. V njih se je led lahko ohranil čez poletje. Ledeničarstvo je bilo skoncentrirano predvsem v okolici Trsta, kamor se je stekala trgovina z ledom. S to nekmetijsko dejavnostjo so se kmetje ukvarjali do začetka 20. stoletja oziroma do pojava hladilnikov. Kmetom je pridobivanje ledu prinašalo dodaten vir zaslužka.

Po dobljenih podatkih so bile ledenice večinoma v lasti bogatejših družin. Ledeničarstvo je obsegalo več dejavnosti. Delo se je začelo pozimi, ko so v bližnjih kalih najeti delavci s sekirami sekali led. To so bili približno 30 cm debeli in od 5 do 10 m dolgi kosi, ki so jih s posebnimi ključi oziroma kavlji vlekli iz kala. Kose ledu sta prenašala po dva delavca. Položila sta jih v košaro in jo »vintala« oziroma dvigala na voz, ki je imel nosilnost tono ledu. Ta led so nato delavci pripeljali do ledenice, pred katero so led razsekali v pol metra dolge kose. Položili so jih v ledenico enega zraven drugega in vmes dali čisto bukovo listje. Pri tem delu so si roke zaščitili z rokavicami iz ovčje kože namazani z lojem. Najeti delavci so za plačilo ponavadi prejeli le hrano in pijačo.

Poleti so shranjen led vozili stalnim strankam v Trst. Pot do Trsta se je pričela ponoči ali zgodaj zjutraj. Iz ledenic so kose ledu naložili na voz. Med plasti ledu so dali suho bukovo listje in tudi slamo. Vrh naloženega voza so dodatno zaščitili s hrastovim listjem, platnom oziroma žakljem. Vprega je bila volovska, bogatejši pa so imeli konje. Pot do odjemalcev ledu je trajala štiri ure. Če se je voz na poti zlomil, so morali počakati na drugi voz, ki se je iz Trsta vračal. V Trstu so led preložili v kleti oziroma najbolj hladne prostore. Prodajali so ga mesarjem, trgovcem in gostilničarjem. Nekatere kose ledu so naložili tudi na ladje, te pa so šle naznano v svet. Led se je plačevalo po kosih. Zaslužek pa je bil bolj slab.


Informatorja:
- Dora Valečič, Dane pri Divači
- Ivan Dolgan, Brežec pri Divači

ŠKOCJANSKI BOGN'R JOŽE ŽVN'KOU - KOLARSKI MOJSTER (4. 4. 1904 - 23. 12. 1985)
Avtorji: Peter Šuler, Anja Fabčič in Darja Kranjc
2. letnik Dediščina Evrope in Sredozemlja, Fakulteta za humanistične študije,
Univerza na Primorskem (študijsko leto 2009/2010) in Park Škocjanske jame, Slovenija

skocjan caves joze delez

Škocjan je rojstni kraj mojstra kolarja Jožeta Deleza. Vse svoje življenje je prebival na Žv'nkvi domačiji (hišna št. 10), s srcem počenši to, za kar se je izšolal v Ljubljani še kot najstnik. Po končanih štirih razredih osnovne šole v Škocjanu je verjetno že z dvanajstimi leti odšel za vajenca »h mojstru Keršiču« v Spodnjo Šiško.

Peter Keršič (1863 - 1909) je ob koncu 19. stol. osnoval obrat za proizvodnjo vozov, ki ga je na začetku 20. stol. poimenoval »Prva kranjska tovarna vozov Peter Keršič«. Za slovenski prostor je njegov obrat, ki je zaposloval do trideset ljudi, pomemben, ker je že pred prvo svetovno vojno, poleg vozov in kočij, izdeloval tudi avtomobilske karoserije. Njegove posle je po moževi zgodnji smrti prevzela vdova Antonija Keršič (1875-1928), lastnica gostilne v bližini tovarne (danes nasproti hale Tivoli v Ljubljani), ki pa je vodenje kmalu predala bratoma Rudolfu in Hienrichu Oroszyju. Jože Delez se je v tovarni šolal verjetno prav v času njunega upravljanja okrog leta 1920.

Ljudje iz okolice Škocjana, ki so Jožeta Deleza poznali, vedo povedati, da je za mojstrski izpit tako strokovno izdelal kolo za vozove, da naj bi ga sam »mojster Keršič« izobesil v svoji delavnici. Domnevamo lahko, da je bil to Petrov sin Ivan (1896-1975), ki je leta 1930 s kolarjem Matejem Fajfarjem ustanovil podjetje Autokaroserija. Mogoče pa je, da je šlo za enega od ostalih Keršičevih mojstrov, pri katerem se je Jože šolal. Diplomo mojstra je hranil v omari svoje delavnice in jo vselej s ponosom pokazal. Žal se ni ohranila.

Po končanem šolanju se je vrnil v Škocjan, kjer je s pomočjo kovača, soseda Naceta Deleza – Kovač'uga izdeloval vozove po naročilu, tuja pa mu niso bila tudi mizarska dela. Poleg oken in vrat, je mojstrsko izdeloval krste za pokojne rojake. V Naklem se nam je ohranila njegova »truga« za klanje prašičev. Kot samouk je izdeloval lesene posode.

Delal je predvsem doma, kjer je imel majhno delavnico, v kateri so se do danes ohranila nekatera njegova orodja in pripomočki. Edini v vasi je imel stružnico za struženje pesti na nožni pogon imenovano »drajs«, ki pa se žal ni ohranila. Delal je za plačilo, iz lesa, ki so ga priskrbeli naročniki sami. Izjemoma je popravljal okna in vrata tudi na domovih svojih strank. Jože Delez ni bil poročen in tudi ni imel otrok. Delal je za potrebe vaščanov okoliških vasi vse dokler je zmogel.


Informatorji:
- Albina Bak, Škocjan
- Ivan Bernetič, Gradišče
- Andrej Godeša, Ljubljana
- Janko Samsa, Žirje
- Vilma in Jože Žnidarčič, Betanja



Ostali viri:
- Andrej Godeša, Slovenci v avtomobilski industriji, 1. Del – Peter Keršič (1863-1909). Transport, Revija o prometu, logistiki, gospodarskih vozilih in gradbeni mehanizaciji, letnik 8, št. 10, oktober 2008, str. 48-49.