Začetek turističnega ogleda Škocjanskih
jam je v informacijskem centru v Matavunu. Pot nas
vodi v tipično kraško udorno dolino, ki jo domačini
imenujejo Globočak. V naravno jamo vodi 116 m dolg
umeten predor, ki je bil zgrajen leta 1933. Vhodni,
bogato zasigan rov, se imenuje Paradiž in v njem
so na majhnem prostoru najlepše ohranjene kapniške
tvorbe v Škocjanskih jamah. Pot se nato nadaljuje
skozi Labirint v Veliko dvorano, na dnu katere se
pnejo ogromni stalagmiti, imenovani Orjaki, visoki
do 15 m. Malo naprej od znamenitih Orgel obiskovalec
prvič zasliši bučanje reke, ki skozi ogromno Šumečo
jamo prodira v kraško notranjost. Ob izstopu iz Tihe
jame je pogled na podzemni kanjon Reke tako za tistega,
ki je tu prvič kot za tistega, ki se je tu že podajal,
zelo impresiven. Pot se nadaljuje po v živo skalo
vklesani galeriji do Cerkvenikovega mostu, ki na
višini 45 m preči strugo reke prav ob vstopu Reke
v Hankejev kanal. Skozi Müllerjevo in Svetinovo dvorano
se nato zlagoma spuščamo do najnižje točke turističnega
obiska, 144 m pod površjem. Za kratek čas zapustimo
Reko in se dvignemo v Dvorano ponvic. Obiskovalci
ponovno ugledajo dnevno svetlobo v Schmidlovi dvorani,
ki se odpira v do 165 m visokih stenah Velike
doline.
Tu se nam v dnu te udornice še zadnjič odpre pogled
na Reko in preko 10 m visok slap. Od tu se pot dvigne
skozi rov, imenovan Pruker, do poševnega dvigala,
ki obiskovalce popelje ven iz doline. Obisk se zaključi
na Informacijskem centru v Matavunu, od koder se
je tudi začel.
|
