Naravna dediščina
predstavlja skupek vrednot in dobrin, ki ji človek
lahko razume, osvoji in upošteva. Gre za vezi med človekom
in vse bolj odtujeno naravo ter fizičnim in metafizičnim
svetom v katerem človek živi. V nasprotnem primeru
lahko slišimo pogoste komentarje, da je to neumnost
in da se nihče (tisti, ki tega ne osvoji), ne bo podrejal
naravi oz. dediščini in da ga to ne briga. Težava je
v tem, da taki ljudje gledajo na svet izključno antropocentrično.
Slika: Osrednje območje parka
z vasjo Škocjan in udornicama Veliko in Malo dolino.
Gre torej za vez med
preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo obstoja
človeštva. Žal je bil v zadnjih stoletjih storjen
velik greh naravi, ki se takrat še ni delila na dediščino
in ostalo naravo. V mislih imam najpreprostejšo in
univerzalno spoznanje in posledično življenje ameriških
indijancev, ki so v vsakem dejanju videli posledico
in v vsakem delu narave samega sebe. Delitev na kakršnokoli
dediščino zanje ne bi bila (in tudi ni) logična.
Naravna dediščina je sad kulturnega zorenja (odtujevanja
od narave) človeštva , ki na določeni stopnji razvoja
spozna svoje zablode in začne ceniti svoje korenine
v naravi. V naši tako imenovani civilizacijski družbi
se trudimo prodreti v delitev dediščine na enote,
pod enote in dele pod enot. Vse to kaže na klic žejnega
v puščavi, na brezizhodnost položaja na nerazumevanje
bistva, ki je v kompleksnosti in skupni povezanosti
vseh stvari na Zemlji. Zadnje čase smo zato uzakonili
naravne vrednote, ki naj bi imele nekaj skupnega
s t.i. človeškimi vrednotami, ki pa jih še vedno
narobe interpretiramo. Povezanosti se izdvojeno enostavno
ne da razložiti. Je pa to korak zavedanja, ki naj
bi peljal do rešitve človeštva pred samouničenjem.
Kvaliteta bivanja ( v čistem okolju, blizu naravi,
proč od hrupa in emisij) postaja vse pomembnejša
komponenta in ponekod celo že prestiž.
Škocjanski splet naravne in kulturne
dediščine
Regijski park Škocjanske
jame leži na Matičnem (Klasičnem) krasu, kjer je
doma tudi burja pa pršut in teran. Tukaj ime Kras
pišemo z veliko začetnico in kraševci smo trdni ljudje.
Pa naj to razume vsak kakor hoče. Kras je območje
med Jadranskim morjem in delom celine kjer so raziskovalci
prvič na svetu resno in strokovno začeli odkrivati
in raziskovati kraške oblike, kraške jame in druge
kraške pojave. Mednarodno uveljavljen izraz v krasoslovju
za dolino - dolina ima verjetno svojo domovinsko
pravico ravno v Škocjanskih dolinah (Velika in Mala
dolina) preden reka Reka zadnjič ponikne v podzemlje.
Kako le ne bi, saj so že od prazgodovine te kraje
častili in jim posvečali posebno pozornost.
Škocjanske jame z okolico so bile leta 1986 vpisane
v sezname svetovne dediščine, od 1999 v Ramsarska
mokrišča in od 2003 na MAB območja vse pri Unescu,
s čimer je tudi svetovna strokovna javnost priznala
pomen tega območja kot edinstvenega. Kot tipično
in najbolj značilno naravno kraško območje svetovnega
pomena ga uvrščamo kot enega od biserov na planetu
Zemlji. Zato ga je nujno, moralno in etično ohraniti
našim zanamcem.
Prehod kameninske podlage iz flišne kamnine na apnenec,
ki predstavlja kontaktni kras Škocjanske jame uvršča
kot enkraten – šolski oz. klasični primer takega
pojava.
Slika: Velika dvorana z orjaškim
stalagmitom - Orjakom, ki sega 15 m v višino.
Regijski park vključuje
izredno značilno in v svetovnem merilu neponovljivo
kraško pokrajino, ko je na enem mestu največ strnjenih
naravnih vrednot oz. naravne dediščine v obliki kraških
ali drugih pojavov in zanimivosti. Skupaj s spletom
jam, udornih dolin in posameznih naravnih spomenikov
tvori regijski park tipično kraško "arhitekturo".
Enkratna zastopanost rastlinstva in živalstva, združenega
v izjemnem sožitju na izredno majhnem področju pomeni,
da je to območje biotsko kot tudi abiotsko zelo pestro
in zato tudi zanimivo in hkrati ranljivo. Zato zaposleni
v parku skupaj z domačini namenjamo našo pozornost
predvsem ohranjanju naravnih ekosistemov in življenju
ljudi v pristnem naravnem okolju.
Podobno kot pri doživljanju alpske idile med vršaci
me vedno znova prevzamejo divjina in ogromne razsežnosti
udornic, jamskih prostorov in sten; nežnost, vzdržljivost
in nekakšna upornost venerinih laskov in jegliča;
pa skrivnostnost, divjost in muhavost Reke in njenih
pritokov (mag. D. Rojšek). Mogočnost narave, ki človeka
opomni na njegovo majhnost in minljivost. Tukaj lahko
razumemo zakaj so si včasih predstavljali, da so
tod doma nadnaravne sile.
Škocjanske jame imajo izjemno razvejan sistem jamskih
rovov, ki so dolgi 6.2 km, globina do najnižje točke
znaša 223 m in so največji in najbolj znani naravni
pojav Klasičnega krasa. Obsegajo 11 speleoloških
objektov, ki so med seboj povezani z Reko ali z udornimi
dolinami. Z menjavanjem ponorov v geološki preteklosti
so na tem stiku pod podzemnimi votlinami nastale
številne udorne doline. Velika in Mala dolina očarata
vsakega obiskovalca s svojo globino 163 metrov in
veliko pestrostjo rastlinstva in živalstva. Najlepši
pogled na obe dolini z naravnim mostom in jamo, ki
ju ločita, imenovano Miklov skedenj po raziskovalcu
in domačinu Francu Cerkveniku - Miklu, je z razgledišča.
Škocjanske jame so začetek podzemeljskega sistema
jam z ogromno podzemno sotesko, številnimi jezeri
in slapovi, ki skupaj z naravno tvorijo tudi dele
kulturne dediščine. Višina soteske večkrat doseže
čez 100 m. Škocjanske jame pa imajo tudi največjo
jamsko dvorano v Evropi, katere prerez doseže ploščino
1.2 ha in izjemen volumen 2 mio m3. Značilnost Škocjanskih
jam tvori tudi naravna dediščina različnih kapniških
oblik med katerimi izstopajo Ponvice, ki jih je Pošta
Slovenije upodobila na znamkah ter večji kapniki
v Veliki dvorani ki jim s svojo mogočnostjo daje
pečat Orjaški stalagmit. Reka teče pod zemljo skoraj
40 km daleč do izvirov Timave v Tržaškem zalivu in
v podzemlju ljubosumno skriva nedvomno izjemno bogastvo
naravne dediščine, ki ga je potrebno še odkriti in
ovrednotiti.
Preden pa reka ponikne v jame je izdolbla
2,5 km dolgo površinsko, v apnenec vrezano sotesko
na bregovih katere je nekoč stal grad Školj, danes
pa bregove
še vedno krasijo zanimive botanične in favnistične posebnosti.
Na zavarovanem
območju je zakonsko varovana
naravna dediščina. Zaradi svoje posebne naravne,
estetske vrednosti so bili za naravne
spomenike leta 1996 razglašeni:
Mala dolina in Velika dolina do roba udornice;
Brezno Okroglica;
Stene in bregovi slepe
doline Reke v dolžini
in širini 150 m pred vhodom
v Mahorčičevo dvorano;
Podzemne
jame na območju parka:
- Škocjanske jame (Škocjanski
jamski splet);
- Jama na Prevali II. (Mušja
jama);
- Mala jama na Prevali (Skeletna
jama);
- jama Škrlica;
Kapnik v
Lipjih jamah pri Divači.
Zakon o regijskem
parku Škocjanske jame (ZRPSJ), Ur.l.RS
št. 57/96).
Pripravil:
Tomaž Zorman.
Viri in literatura:
Daniel Rojšek. Geografsko vrednotenje
naravne dediščine na primeru Škocjanskega jamskega
spleta z okolico in varstvo okolja. FF, Odd. Za geografijo.
Magistrska naloga. Ljubljana 1994.
Katalin Bolner Takacs. The
caves of the Aggtelek karst. Aggtelek national park. Josvafo
1998.
Maja Zagmajster et al. Poročilo
o projektu Phare. Slovensko društvo za proučevanje in varstvo
netopirjev. Ljubljana 2000.
Tomaž Zorman. Značilnosti Parka
Škocjanske jame. Rokopis 1999.
Tomaž Zorman. Turistična karta
parka Škocjanske jame. Park Škocjanske jame. Škocjan1998.