Ožje zavarovano območje
parka obsega 4,15 km2 in zajema območje nad Škocjanskimi
jamami,
sotesko Reke in okoliške udorne doline. Vključuje vasi
Škocjan, Betanjo in Matavun. Okoli 450 km2 veliko vplivno
območje parka zajema celotno porečje Reke. Leži na
obsežnem stiku kraškega in nekraškega sveta. Na skrajnem
vzhodnem delu nad celotnim območjem kraljuje 1796 m
visoki Snežnik, ki je najvišja nealpska gora v Sloveniji.
|
Regijski park Škocjanske
jame leži na Škocjanskem krasu, obsežni uravnani
pokrajini na nadmorski višini med 420 in 450 m, ki
pripada jugovzhodnemu robu matičnega Krasa. Nad njim
se na severu vzpenjata Gabrk s Čebulovico (642 m)
in Vremščica (1026 m), proti vzhodu in jugu pa flišno
vznožje Vremščice in flišni Brkini. Proti severozahodu
se prek Divaškega krasa nadaljuje v kraških planjavah
in gričevjih.
|
Površje Škocjanskega
krasa je v grobem uravnano, v drobnem pa močno razčlenjeno.
Ker ga gradijo apnenci, se je tu razvil značilni
tip reliefa, ki ga prav po tej pokrajini imenujemo
– kras.
Osnovni vzrok za nastanek krasa in kraškega reliefa
je topnost kamnin, ki gradijo zemeljsko površje. Voda
raztaplja kalcit, glavni mineral apnenca, in ga odnaša
skozi podzemne kanale v obliki raztopine.
Padavinska voda na krasu odteka skozi razpoke v
podzemlje. Tako nastanejo jame, na površju pa kraške
kotanje različnih velikosti. Najpogostejše so vrtače.
To so lijakaste ali skledaste vdolbine, povečini
do 10 m globoke in s premerom do 50 m. Nastale so
tam, kjer je navpično pronicanje v globino mogoče
in raztapljanje kamnine najmočnejše.
Veliko večje kot vrtače so udornice. Ime nakazuje,
da so nastale z rušenjem stropov nad podzemnimi votlinami.
Običajno imajo strma pobočja pa tudi navpične skalne
stene so pogoste. Udornice ne nastanejo nenadoma
z udorom, ampak z dolgotrajnim krušenjem stropa in
sten nad dvoranami in toka podzemne reke, ki raztaplja
odpadlo kamenja in ga tako odnaša.
|
© Javni zavod park Škocjanske jame, Slovenija, Škocjan
2, SI - 6215 Divača