Škocjanske jame
so že zelo dolgo znana in tudi raziskovana naravna
znamenitost, ki so zaradi zelo razgibanega reliefa
in izredno pestrega rastlinskega in živalskega sveta
izjemen predel. V udornih dolinah in okolici živijo
redke in ogrožene vrste ptic, več vrst netopirjev,
ohranjen je geomorfološko in mikroklimatsko pogojen
izjemen ekosistem. V podzemlju pa najdemo več vrst
jamskih živali, tako v kopnih kot tudi v vodnih delih
jame.
Botanični opis Škocjanskih
jam je v vodiču o tej naravni znamenitosti prispeval
Marchesetti že 1887 leta. Fitogeografe so v globokih
udornih dolinah presenečale številne vrste hladnejših,
gorskih območij, medtem ko so v njihovi bližini opažali
prav tako številne toploljubne, submediteranske vrste.
V območju regijskega parka uspevajo
toploljubne rastline, značilnice submediteranskih travišč
in grmišč: kraški gaber, skalni glavinec, zlatolaska,
jesenski togobil, gladki naprstec, gorski kosmatinec,
tommasinijev petoprstnik, razkrečena rutica idr.
V parku so nahajališča nekaterih endemičnih,
redkih ali ogroženih vrst, ki so tudi v rdečem seznamu
praprotnic in semenk Slovenije: bršljanov pojalnik
(edino nahajališče), wettsteinova mrtva kopriva (eno
izmed dveh nahajališč), justinova zvončica (klasično
nahajališče), primorska preobjeda, resasti ožepek,
rdečeplodni brin, pospichalova zlatica in žajbelj.
Izjemnost flore v Veliki dolini predstavlja pojavljanje
rastlin, ki so ostanki (relikti) iz prejšnjih obdobji
sorazmerno skupaj. Glacialni relikti (ostanki ledenodobne
flore) kot so avrikelj, skorjasti kamnokreč, dvocvetna
vijolica in skalna kernejevka, so skoncentrirani
na dnu Udorne doline, tik nad ponorom Reke. Nekako
40 m višje, na stropu vhoda v Schmidlovo dvorano
pa uspevajo termofilni relikti (ostanki toplejših
obdobji) kot so venerini lasci, ostrolistni beluš,
rdečeplodni brin in mahovna vrsta Tortella flavovirens.
Pojavljanje tako nasprotujočih si reliktov skupaj
je v naravi velika redkost.
Slika: Avrikelj (Primula avricula)
Na vhodih jam (Schmidlova, Tominčeva
jama) rastejo rastline, prilagojene na ekstremne svetlobne
razmere. Med cvetnicami so najbolj značilne navadni
bršljan, navadni zajčji lapuh, kljukastosemenska zvezdica
in razrasla krišina. Med praprotmi opazimo rjavi sršaj
in jelenov jezik. Najglobje v vhodne dele jam sežejo
le nekateri mahovi in alge.
Med pticami v Veliki in Mali dolini
najprej opazimo divje skalne golobe, ki se v jatah
spreletavajo in gnezdijo pod samim stropom vhodnih
jamskih dvoran. Prav tam pa gnezdi tudi kolonija manj
poznanih planinskih hudournikov. Skalno ostenje udornic
nudi občasen dom in gnezdišče veliki uharici, sokolu
selcu in krokarju. Prepadne stene nudijo zimsko prebivališče,
pisanemu, sicer alpskemu skalnemu plezalčku, ki med
skalnimi razpokami stika za pajki in drobnimi nevretenčarji.
Preplet pestrih habitatov v parku se kaže v prisotnosti
številnih gozdnih in travniških vrst ptic. Tu lahko
srečamo od vlagoljubnih vrst ptic dna udornic, kot
je primer stržek do povsem toploljubnih vrst ptic,
med njimi številnih strnadov, srakoperjev, škrjancev
in drugih vrst ptic odprte krajine, katerih obstoj
pa je danes zaradi hitrega zaraščanja nekoč golih kraških
gričev močno ogrožen.
Med sesalci naključno lahko opazimo
v jamah ali v krošnjah dreves polha, ki je dokaj pogost.
Lisica in Jazbec pa imata svoje brloge v pobočjih Rečne
soteske in potoka Sušica. Med netopirji omenimo dolgokrilega
netopirja, katerega kolonija se seli med Škocjanskimi
jamami in Predjamo ter dolgonogega netopirja, ki je
tudi številen v Škocjanskih jamah. Obe koloniji sta
nekoč šteli po 1000 osebkov!
Slika: Netopirji
so stalni prebivalci Škocjanskih jam
Življenje v podzemlju
Tudi v podzemlju
je nekaj prostora za življenje. To so špranje v skali,
kraške podzemeljske jame, pa tesni a v neskončnost
prepleteni prostorčki med zrni v pesku ali v produ.
Vsi ti prostori so lahko kopni ali pa zaliti z vodo.
Kakšne so v podzemlju življenjske razmere?
V podzemlju je tema. Nihče nič ne vidi. A to ima
še druge posledice: v podzemlju tudi ni zelenih
rastlin, ki na površju proizvajajo organsko hrano.
Hrana v podzemlje pride le v podobi organskih ostankov
s površja, pa v majhnih obrokih. Podzemlje je torej
zelo revno s hrano. A tako zaprt prostor ima tudi
ugodno plat. Zmoten je predsodek, da je v jamah
hladno; tam res ni poletja, a tudi ni zime, temperatura
je ustaljena in povprečna. In zrak je stalno vlažen,
kar je za živali ugodno.
In kdo, kaj v podzemlju živi?
Seveda je v podzemlju kar nekaj bakterij in glivic,
ki so pač povsod, kjer je kaj organskega. Na račun
teh, pa tudi samih organskih ostankov, živi kar nekaj
skromnih, posebej prilagojenih živali. Tem so večinoma
pokrneli nekoristni deli, kot so oči in telesna obarvanost.
Povečala pa so se vohala, tipala in druga čutila,
ki ne delajo s svetlobo. Tudi s tem v zvezi imajo
prilagojene podzemeljske živali, rečemo jim troglobionti,
večinoma podaljšane noge in tipalke. Nizka presnova
in ustaljene življenske razmere omogočajo zelo počasno
razmnoževanje in močno podaljšano življenjsko dobo.
Tiste vrste, ki lahko živijo tudi na površju, ali
pa se nujno selijo med obema okoljema (bodisi dnevno
ali sezonsko), imenujemo troglofili.
Razmeram primerno je živalstvo v podzemlju seveda bistveno
revnejše kot na površju. Če izvzamemo troglofilne vrste,
kot so na primer netopirji, ki se prehranjujejo zunaj
in v jamah le počivajo, so vse kopenske jamske živali
drobne, redko dosežejo centimeter. Med njimi močno
prevladujejo hroščki, kot so krešiči brezokci, pa mrharček
drobnovratnik in njegovi še drobnejši sorodniki. Razmeroma
veliko vrst zastopa v podzemlju pajke in paščipalce,
eden od najpogosteje videnih troglobiontov pa je snežnobela
jamska mokrica.
Podobno je v podzemeljskih vodah, le da tukaj živi
kot troglobiont "orjaška" človeška ribica,
ki lahko preseže 20 cm telesne dolžine. Sicer pa v
vodah prednjačijo razni rakci. Potočni rak je le priložnostni
pritepenec, veliko pa je milimetrskih ceponožcev, centimetrskih
enakonožcev in postranic. Slepe postranice so najbolj
pestra skupina, najmanjše vrste so pri dveh milimetrih,
dvocentimetrske ali malo večje pa že delujejo kot skromni
velikani.
V vstopnem delu reke Reke v Škocjanskih jamah najdemo
v vodi črvičke maloščetincev, drobnih rakcev samookov,
predvsem pa vodne ličinke številnih žuželk, zlasti
enodnevnic in mušic trzač. Te živali izpodrivajo prave
jamske živali. V nanosih in gvanu so pršice, skakači,
troglofilni pajki in jamske kobilice. S precejanjem
kapnice v vhodnih delih Škocjanskih jam so našli 23
vrst milimetrskih drobnih rakcev ceponožcev. Kieferjeva
ali Škocjanska elafoidela je sploh poznana le od tod.
Še za ostalih 5 je tu tipsko nahajališče. Človeška
ribica je bila najdena v Mejamah, ki so prav na meji
regijskega parka.
Na stenah v vhodnih delih jam pogosto lahko opazimo
zobatega vrbovčka. Ta metulj iz družine sovk se v jame
umakne pred sončno pripeko, v zimskih mesecih pa ostane
vseskozi v jami. Tudi njim sorodni pedici so občasni
prebivalci vhodnih delov jam.
Zemljepisne in zgodovinske razmere
so nanesle, da so začeli podzemeljski živelj raziskovati
prav na našem krasu, v širšem območju Postojne. Prvi
znanstveno opisani troglobiont je bila leta 1758 človeška
ribica, močeril, Proteus anguinus. Sledil je imenitni
hrošček drobnovratnik, Leptodirus hochenwartii v letu
1832. Šele potem so se zvrstile najdbe tudi drugod.
Danes pa vemo, da imamo v Sloveniji s približno 200
vrstami eno najbogatejših kopenskih jamskih favn, z
200 vodnimi vrstami pa daleč najbogatejšo vodno troglobiotsko
favno na svetu – med podobno velikimi območji, seveda.
Bomo znali to dediščino varovati?
Viri:
Slapnik, Rajko, 2002: Flora
in favna, v
monografiji Park Škocjanske jame, izdal
Park Škocjanske jame, str.78-84 Sket, Boris 2005: Življenje v podzemlju,
spremno besedilo v muzejski zbirki v Delezovi
domačiji Pipan, Tanja 2005: Podzemeljska favna Škocjanskih
jam, spremno besedilo v muzejski zbirki v Delezovi
domačiji
