 |
| Zgodovina raziskovanja |
|
| Prvi pisni
viri o Škocjanskih jamah izvirajo že iz 2. stoletja
pred našim štetjem. Tudi J. V. Valvasor l.1689 opisuje
ponor Reke in njen podzemeljski tok. V devetnajstem
stoletju so pričeli načrtne raziskave Škocjanskih
jam in leta 1890 prišli do Mrtvega jezera. Zadnji
večji dogodek je bilo odkritje Tihe jame 1904. leta,
do nje so preplezali domačini prek 60 m visoke stene
iz Mullerjeve dvorane. Naslednji večji dogodek se
je zgodil leta 1990, skoraj 100 let po odkritju Mrtvega
jezera. Slovenski potapljači so preplavali sifon
Ledeni dihnik in odkrili več kot 200 m novih jamskih
rovov. |
| |
| Zgodnja prisotnost človeka
v jamah na škocjanskem krasu se kaže v arheoloških
najdbah iz bakrene in zgodnje bronaste dobe izpred
5000-3700 let (okvirno
med 3000 – 1700 pr. n.š.). |
|
| Od antike do Valvasorja |
|
| Prvi pisni viri
o Škocjanskih jamah izvirajo iz antike. Pozidonij iz
Apameje (živel 135–50 pr. Kr.) je zapisal: »Reka Timava
priteka z gora, pada v brezno (to je v Škocjanske jame
– opomba avtorja) in potem, ko preteče pod zemljo okoli
130 stadijev, izvira ob morju.« Škocjanske jame so
označene že na najstarejših tiskanih zemljevidih tega
dela sveta, kot sta karta Laziusa - Orteliusa iz leta
1561 ali Mercatorjev Novus Atlas iz leta 1637. Seveda
tudi Valvasor ni mogel mimo tako pomembnega pojava.
V Slavi vojvodine Kranjske (1689) je priobčil prikaz
ponora Reke in podrobneje obravnaval njen podzemeljski
tok. Da so tudi v 18. stol. šteli jame med najpomembnejše
znamenitosti tržaške okolice, dokazuje naročilo nekaj
vedut francoskemu slikarju F. Cassasu (1782). Njegove
slike pričajo, da so ljudje že takrat obiskovali dno
Velike doline. |
|
 |
|
| Slika: Valvasorjev
bakrorez Škocjana |
| |
| Začetek jamskega
turizma |
|
| Težko pa je določiti,
kdaj se je začel »pravi turizem« v Škocjanskih jamah.
Po starejših navedbah v literaturi je dal deželni svetnik
Matej Tominc (po njem se imenuje Tominčeva jama) 1819.
narediti (po drugih virih popraviti oziroma obnoviti)
stopnice do dna Velike doline. Ob tej priložnosti so
1. januarja 1819 pričeli voditi vpisno knjigo obiskovalcev.
Ta datum brez dvoma lahko štejemo za začetek sodobnega
turizma v Škocjanskih jamah. |
| |
 |
|
| Slika: Prvi raziskovalci so si
pri odkrivanju jame pomagali z baklami, kar pa seveda
ni razsvetlilo ogromnih jamskih prostorov Škocjanskih
jam v celoti. Na sliki prizor pri ponvicah, v Mullerjevi
dvorani |
| |
| Raziskave jam
po letu 1800 |
|
| V devetnajstem
stoletju so se lotili raziskav Škocjanskih jam in jih
do konca stoletja končali. Prva spodbuda za raziskovalce,
da so skušali slediti teku Reke v podzemlje, je bilo
iskanje vode za oskrbo Trsta. Tako so na eni strani
raziskovali globoka brezna po Krasu, na drugi pa Škocjanske
jame in s tem sledili Reki. Slednjega se je 1839. lotil
Ivan Svetina, mojster za vodnjake iz Trsta, in 1840.
dosegel tretji slap, približno 150 metrov od ponora
v Veliki dolini. Naslednje raziskave je med letoma
1851 in 1852 vodil Adolf Schmidl s skupino idrijskih
rudarjev z Ivanom Rudolfom na čelu. Prodrli so slabe
pol kilometra daleč, do četrtega, morda celo šestega
slapa. Tam jim je nenadoma narasla Reka odnesla orodje
in vse tri čolne, s čimer se je končalo tudi njihovo
delo. |
| |
| Začetek sistematičnih
raziskav |
|
| Prelomnica
v raziskovanju Škocjanskih jam je bila ustanovitev
jamarskega odseka pri Primorski sekciji Nemškega in
avstrijskega planinskega društva v Trstu leta 1884.
Še istega leta je Primorska sekcija dobila v zakup
Škocjanske jame. Pod vodstvom »jamskega triumvirata«
(Anton Hanke, Josip Marinitsch, Friedrich Müller) in
s pomočjo domačinov (Jože Antončič, Jurij Cerkvenik
- Gomboč, Franc Žnideršič, Pavel Antončič, Jože Cerkvenik,
Janez Delez) so se lotili sistematičnega prodiranja
ob reki in raziskovanja jam. V prvem letu delovanja
so že premagali šesti slap, »ključni problem raziskovanja«,
1887. štirinajsti slap v Hankejevem kanalu, 1890. so
odkrili Martelovo dvorano in 5. oktobra istega leta
dosegli breg Mrtvega jezera, slabih 1700 m naprej od
zadnjega ponora. Zadnji večji dogodek je bilo odkritje
Tihe jame leta 1904 – do nje so priplezali štirje domačini
prek 60 metrov visoke stene iz Müllerjeve dvorane.
S tem je bilo, vsaj za takrat, odkrivanje škocjanskega
podzemlja končano. |
|
 |
|
| Slika: Na koncu več kot 140 metrov
visoke Martelove dvorane se jamski strop spusti skoraj
do gladine Reke |
| |
| Novejša odkritja |
|
| Skoraj sto
let ni bilo nobenih pomembnejših jamarskih raziskav
ali odkritij, dokler ni 15. septembra 1991 slovenskima
jamarjema potapljačema, Janku Brajniku in Samu Morelu,
uspelo preplavati sifona v Marchesettijevem jezeru
tik pred Mrtvim jezerom. Za sifonom sta odkrila nove
velike rove s podzemeljsko reko in jezeri.
S tem pa se odpira novo poglavje: prodreti vzdolž podzemeljske
Reke do slab kilometer oddaljenih rovov Kačne jame,
skozi katere se prav tako pretaka podzemeljska Reka. |
|
 |
|
| Slika: Leta 1991, celih sto let
po odkritju takrat »konca jame« Mrtvega jezera, so
potapljači uspešno preplavali sifon Ledeni dihnik in
odkrili nove dele jame. (Foto Arne Hodalič) |
|
| Kronologija raziskav |
|
 |
|
| Slika: Kronologija raziskav podzemnega
kanjona Reke v zadnjih 200 letih |
|
| Kronologija raziskovanja
podzemlja Škocjanskih jam in izvirov Timave |
|
|
|
|
| 4300
– 2400 pr.n.št. |
Poselitev Tominčeve
jame, Ozke špilje
|
človeška bivališča
(arheološke najdbe)
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
| 4.
stol. pr.n.št. |
Pisni viri
|
Pseudoskilaks
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
| 135
– 50 pr.n.št. |
Pisni viri
|
Pozidonij
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
| 1599 |
Prvi
sledilni poizkus
|
Imperato
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
| 1815 |
Mahorčičeva
jama
|
Eggenhofer
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
| 1839 |
Rudolfova
dvorana
|
Ivan
Svetina, Ivan Rudolf
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
| 1851 |
Müllerjeva
dvorana
|
Adolf
Schmidl
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
| 1888 |
Prvi
zemljevid jame
|
Anton
Hanke
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
| 1890 |
Mrtvo
jezero (sifon)
|
A.
Hanke, F. Müller, J. Marinič, P. Antončič, brata
Cerkvenik
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
| 1904 |
Tiha
jama
|
Anton,
Franc in Jože Cerkvenik, Jože Nedoh
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
| 1991 |
Odkritje
novih delov jame, za Mrtvim jezerom |
Janko
Brajnik, Samo Morel |
|
|
|
|
| |
| Pripravili: Samo
Šturm, Tomaž Zorman, Borut Peric |
| |
|
| |
| Vir: |
|
Kranjc, Andrej, 2002: Zgodovinski pregled
in opis jam, v monografiji Park Škocjanske jame, izdal
Park Škocjanske jame
Kranjc, Andrej: Zgodovina odkrivanja jam, zgibanka
k zbirki v Jurjevem skednju v Škocjanu, izdal Park
Škocjanske jame |
