Izjemna prostornina
podzemnega kanjona je tisto, kar loči Škocjanske
jame od drugih jam in jih uvršča ob bok nekaterim
svetovno znanim
podzemeljskim znamenitostim na svetu. Po njem teče
reka, ki pred Cerkvenikovim mostom zavije proti SZ
in nadaljuje pot po Hankejevem kanalu. Gre za okoli
3,5 km dolg, 10 do 60 m širok in prek 140 metrov visok
podzemni kanal, ki so ga raziskali že ob koncu 19.
stoletja. Na nekaterih mestih se razširi v ogromne
podzemne dvorane. Največja med njimi je Martelova dvorana,
ki s prostornino 2,2 milijona m3 velja za največjo
doslej odkrito podzemno dvorano v Sloveniji in eno
večjih na svetu sploh. Zanimivo je, da se tako prostoren
podzemni kanjon konča z dokaj majhnim sifonom, ki ob
večjih nalivih zunaj jame ne zmore prevajati velikanske
količine vode, ki vteka v jamo, in povzroči zastajanje
vode ter visoke poplave, ki lahko presežejo tudi več
kot 100 m višine.
Slika: Martelova dvorana. Ena
največjih podzemnih dvoran v Evropi in tudi na svetu.
(…)
mrtvim vsem izlil okrog nje pitno daritev,
prvikrat mleka in meda, zatem pa sladkega vina,
v tretje vodé, povrh pa nasul sem ječmenove moke (…),
vzel sem ovci pod nož in zarezal ju ravno nad jamo;
črna ulila se kri; in glej, odpre se podzemlje (…),
ovci obe, ki ležali zaklani z nemilim sta jeklom,
velel jim, naj ju sežgó pa v molitvi pokličejo boštvi,
Hadesa véliko moč in Perséfono grozno gospojo.
(Odiseja V., 26-28, 35-36, 45-47)
Homerjeva pesnitev opisuje predstave
starih Grkov o podzemlju, po katerih so bila vrata
v kraljestvo senc ognjeniki in votline. Pred vstopom
v onostranstvo Odisej opravi pitno in žgalno daritev
podzemnim božanstvom, Hadesu in Persefoni. Homerjev
ep, eden najstarejših ohranjenih spisov, ustreza
času prve polovice 8. stoletja pred našim štetjem,
vendar se naslanja na še starejše tradicije. Iz tega
časa so tudi najdbe iz Mušje jame pri Škocjanu. V
tem 50 m globokem breznu so arheologi odkrili prek
600 kovinskih predmetov iz obdobja med 12. do 8.
stoletjem pr. n. št. Naselji v Škocjanu ter Gradišču,
predvsem pa številna grobišča in druge bogate arheološke
najdbe dokazujejo, da je imel ta prostor
v 1. tisočletju pred štetjem izjemen pomen.
Ta se najbolj izraža v Mušji jami. Ožgani razlomljeni
predmeti, povečini orožje in živalske kosti iz brezna
pričajo, da so v pozni bronasti dobi nad jamo potekali
obredi darovanja božanstvom najverjetneje podobni
tistim, ki jih opisuje Homer v zgornjem odlomku.
Po najdbah sodeč, so v to kultno središče romali
iz več sto kilometrov oddaljenih krajev, iz območij
Italije, Alp, Panonske nižine, Balkana in Grčije.
Stiki z oddaljenimi regijami se odražajo tudi v skupnosti
Škocjana, ki izstopa iz istodobne družbe po svojem
izjemnem bogastvu in izraziti družbeni hierarhiji.
Veličastni vhodi v podzemlje in dramatični prizori
vstopa vodá v mračni svet onostranstva so že pred
tremi tisočletji dajali Škocjanu veliko simbolno
religiozno moč in ga izoblikovali v kultno prizorišče,
ki mu težko najdemo primerjave tako na območju Slovenije
kot daleč naokrog.
Slika: Religiozni in daritveni
obredi so bili na območju Škocjana že od pradavnine.
Zaradi posebnih mikroklimatskih
razmer se je v Veliki in Mali dolini razvil izjemen
ekosistem. Tako na primer eden blizu drugega
uspevajo alpski (npr. avrikelj) in sredozemski predstavniki
(npr. praprot venerini lasci), kar je v naravi izjemna
redkost. To je mogoče zaradi narave rastišč alpskih
predstavnikov, ki poraščajo skale na osojnem delu
dolin, kjer tudi poleti le redko posije sonce in
ostaja hladno vse leto. Le v teh razmerah so te rastline
dovolj konkurenčne, da se ohranijo. Predstavniki
sredozemskih rastlin se v nasprotju z alpskimi ohranijo
le tam kjer temperature ne padejo pod ledišče. In
to je mogoče prav na stropu Šmidlove dvorane, kjer
zaradi jamskega zraka temperature tudi pozimi ne
padejo pod ledišče.
Slika: Potonika (Paeonia
officinalis)
Udorni dolini ter ponori v Škocjanskih jamah so bili
omenjani že v antiki in označeni na zemljevidih
iz 16. stoletja, opisal jih je Valvasor (1689),
obiskovali pa so jih popotniki v 18. stoletju.
Tako imamo zapis o obisku francoskega slikarja
Cassasa poleti leta 1782, ki je Reko in udorne
doline tudi upodobil na platnu. Knjigo obiskovalcev
so uvedli daljnjega leta 1819, vzpodbudo obiskom
pa je pomenila pot speljana na dno Velike doline
leta 1823. Kot začetek pravega turizma lahko štejemo
leto 1884, ko je Primorska sekcija Nemško-avstrijskega
planinskega društva vzela jame v zakup in uredila
vodeni turistični obisk. Iz zapisov Schmidla iz
leta 1853 beremo, da je bilo le okoli 150 obiskovalcev
na leto. V začetku 20. stoletja imamo zapise o
številu obiskovalcev glede na prodane karte; leta
1903 je bilo 2230 obiskovalcev, dve leti kasneje
že 3013.
