S kruhom v Veržej po moko

Tudi letos smo se v parku Škocjanske jame odzvali na povabilo Krajinskega parka Goričko in se udeležili Razstave pirhov in velikonočnega kruha slovenskih pokrajin v Veržeju, ki bo odprta med 31. 3. in 3. 5. 2010. Da bomo območje parka Škocjanske jame in bližnje okolice v Prekmurju predstavljali s pirhi in velikonočnim kruhom, so še najbolj zaslužni Drago in Milena Požrl ter Ivančičeva in Kranjčeva Darja.  



  slika 1: Ko združita moči Drago Požrl in Darja Ivančič

Pirhe je Darja Ivančič tako kot lani pobarvala v čebuli in okrasila s spomladanskim cvetjem ter ponovila star način barvanja v krep papirju. Drago Požrl je, kot velikonočni kruh iz teh koncev, spekel maslen kruh po starem receptu.
Velikonočni kruh je znamenje Kristusove daritve, telesa in skupnosti in kot tak ena od jedi, ki je deležna blagoslova. V Danah pri Divači je bila najdena še edina nam znana avtohtona ljudska razlaga o maslenem kruhu, pozneje potici kot simbolu Kristusove krone.
 



  slika 2: Tomaž Zorman pred Babičevim mlinom

Sicer se danes na orisanem območju za veliko noč pripravlja več vrst kruhov in se vsem na nek način pripisuje obreden pomen. Omenja se maslen kruh (nar. msljn krh, kruh msljn, pinca), navaden kruh, orehova potica (nar. patica), pinca in kuglof (nar. šartl). Ni (bilo) pa vedno in pri vsaki hiši tako. Kaj je gospodinja spekla za blagoslov jedil je bilo odvisno od premožnosti kmetije, razgledanosti gospodinje in po vsej verjetnosti tudi od navad v kraju od koder se je ta primožila. V teh krajih se kot obredni velikonočni kruh najdlje javlja maslen kruh in/ali pinca. Pinco so v prvi polovici 20. stol. pripravljali le pri premožnejših družinah oziroma še tam ne. Ni bilo malo družin, kjer so za veliko noč obredno jedli »izboljšan« črn maslen kruh.
Pri tem gre za z rumenjakom pomazan, dvakrat vzhajan, mesen hlebec ali štruca pripravljeno iz jajc, masla, mleka, kvasa, pšenične ali vsaj presejane črne moke, sladkorja in soli. V Danah pri Divači je za razliko od ostalega preučevanega območja, navada dodati tudi rozine. Pripravljene hlebčke so do tridesetih let 20. stol. pekli kar na ceglih v krušni peči. Pozneje pa v posodah, ki so jih v razgrete krušne peči potiskali vse dokler v času po drugi svetovni vojni teh peči ne odstranijo iz hiš in začno tudi za peko uporabljati štedilnike. Največkrat so velikonočni kruh pekli kar v kozicah, redkeje narebrenih lončenih okroglih pekačih brez vmesnega nastavka, po drugi svetovni vojni pa pridejo v uporabo tudi pekači za štruce. Tako nameščene hlebčke ali štruce se po vrhu prereže na križ, na okroglo, v obliki črke Z ali pa tudi nič.
 



  slika 3: Milena Požrl in Darja Ivančič v tropskem vrtu

Pripravljene dobrote smo dostavili v zavod Marianum v Veržeju, kjer so nas lepo sprejeli, nam razkazali stavbo obnovljenega samostana in Center domače in umetnostne obrti. Obiskali smo Babičev mlin na Muri, kjer smo kupili moko in si potešili lakoto, saj lačen ne moreš vandrati po svetu. Sprehodili smo se po obrežju reke Mure imenovanem Otok ljubezni. Ogledali smo si plavajoči mlin in postopek utrjevanja brežin struge Mure. Zgrabili smo priložnost in prečkali reko s splavom, saj so domačini ravno pobirali med močnim vetrom polomljeno drevje in odvažali les. Za konec smo si ogledali še tropski vrt v Dobrovniku.
Takoj po prihodu domov smo preizkusili rženo in ajdovo moko ter spekli kruh.


Pripravile: Darja Ivančič in Darja Kranjc
Fotografije: Tomaž Zorman in Darja Ivančič